Nova igra Katarine Morano Kako je padlo drevo, napisana po naročilu ljubljanske Drame, bo jutri ob 20. uri na velikem odru tega gledališča doživela krstno uprizoritev v režiji Žige Divjaka – ta uveljavljena avtorska naveza v predstavi nadaljuje vsebinsko usmeritev nekaterih njunih prejšnjih projektov, ki so naslavljali vpliv splošnega stanja sodobnega sveta na intimne odnose. »Predstava prikazuje dan v življenju razširjene družine, kjer drobne vsakdanje frustracije prerasejo v dogodek, ki pomeni svojevrstno prelomnico,« je dogajanje kratko povzela ravnateljica ljubljanske Drame Vesna Jurca Tadel. »Uprizoritev pravzaprav zastavlja vprašanje, kateri je tisti sprožilni trenutek, ko se nekdo odloči, da vsega, kar je narobe, ne bo več le tiho prenašal, temveč se bo dejavno potrudil za spremembe.«

Besedilo v osnovi ponuja prizore iz vsakdanjega življenja neke precej običajne družine, katere člani se trudijo vsak na svoj način prebiti skozi natrpane urnike, obteženi z različnimi bremeni, ki so si jih nakopičili skozi leta lovljenja takšnih ali drugačnih ciljev; ujeti v svoje skrbi pa vseeno ugotavljajo, da jim življenje nekako polzi med prsti ter beži mimo njih. Medtem se v svetu dogajajo stvari, ki so z vsakim dnem bolj nepovratne, kot je nepovratno tudi bližnje drevo, ki pade zaradi gentrifikacije … »V predstavi poskušamo soočiti dva vidika, človeškega in nečloveškega – ljudje smo ujeti v svetu, ki se vse bolj prilagaja ter podreja govorici kapitala, pri tem pa izgubljamo smisel lastnega obstoja, pa tudi občutek za druga živa bitja,« pojasnjuje Žiga Divjak. »In dokler ne bomo razvili zavesti, da je na planetu dovolj prostora za vse in da narava ni namenjena le grobemu izrabljanju, temveč nam je enakovredna, bomo tudi sami ostajali zgolj snov za izkoriščanje, obsojeni na nenehno tesnobo.«

Med drvenjem in ujetostjo

Kakor dodaja Katarina Morano, sicer tudi dramaturginja uprizoritve, ju z Divjakom druži zanimanje za čas, v katerem živimo, naglico, ki ga določa, in s tem povezane občutke nemoči ter izgubljenosti, nekakšnega »hkratnega drvenja in stopicanja na mestu«, s katerimi se vsak od nas ukvarja zgolj sam pri sebi. »Postopoma sva v projektih razvila določen način dela, ki ga z vsako novo predstavo še nadgradiva – tudi v smislu sodelovanja z igralsko zasedbo.« Vsaka vaja je bila nadvse intenzivna, pristavlja Divjak, toda »hkrati tudi velik užitek, predvsem zaradi izjemne igralske zasedbe«.

»Nisem še naletel na besedilo, ki bi bilo tako natančno napisano, da se ga moraš zgolj naučiti – nato pa mu dopustiti, da te vodi, ne da bi se pri tem trudil kaj pretirano igrati,« je denimo ugotavljal Uroš Fürst, eden od devetih nastopajočih. »Drama je napisana na precej filmski način, zelo naturalistično, zato smo se trudili, da na odru tega ne bi podvajali, iskali smo torej malo drugačen tip uprizarjanja,« je ob tem razložil Divjak. »To je zgodba o drevesu, o vseh nas in življenju kot takem,« pa je menila Nina Ivanišin. Igrajo še Janez Škof, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Maruša Majer in Timon Šturbej, kot gosta pa se jim bosta pridružila tudi Gregor Zorc in Iztok Drabik Jug. Scenografijo, ki je nekakšen spoj bivalnih in naravnih prostorov, je zasnoval Igor Vasiljev, kostumografijo Tina Pavlović, avtor glasbe je Blaž Gracar, svetovalec za ritem Marjan Stanić, oblikovalec svetlobe pa Borut Bučinel.