Jože Plečnik je Baragovo semenišče umestil na opuščeni del pokopališča sv. Krištofa – tega so zaradi pomanjkanja prostora preselili na Žale –, ob spominski park Navje, kjer naj bi po prvotnem, a opuščenem načrtu zgradili novo stolnico. A semenišče ni nikoli zaživelo, namembnost se je spremenila, nedokončana zgradba je v svoje naročje sprejela različne dejavnosti, ki so večinoma dobro kohabitirale, vmes pa so, tudi po zaslugi bojevitosti takratne direktorice Pionirskega doma Vike Potočnik, preživele tako denacionalizacijsko zahtevo RKC, ki je bila zavrnjena, kot otipavanja kapitalskih prstov.

Gradnja stavbe se je začela pred drugo svetovno vojno, leta 1938, prekinjena je bila leta 1955. Zdaj jo čaka temeljita prenova in dozidava delov, ki jih Plečnik ni dokončal; začela naj bi se sredi prihodnjega leta. Minuli teden je med devetimi prijavami na natečaj komisija izbrala rešitev, ki jo je pripravila skupina arhitektov s prvopodpisanim arhitektom Matejem Vozličem.

Delovanje po treh linijah

Izselitev trenutnih uporabnikov med prenovo je seveda nujna, kar pomeni velik izziv predvsem za Slovensko mladinsko gledališče. Tam so že zastavili nekaj možnih scenarijev nadaljevanja dejavnosti na drugih lokacijah. »Faza projektiranja in pridobivanja dovoljenj nam ne onemogoča delovanja v starih prostorih,« pravi direktor SMG Tibor Mihelič Syed. Realen scenarij je torej, da nas čakata dve leti izselitve, več ne bo potrebno, čeprav gre pri prenovi za zahteven projekt, nato pa bo treba gledališki stroj še tehnično opremiti.«

Kakšne so torej možnosti začasne selitve gledališke dejavnosti? Ali Ljubljana premore prostore, ki bi lahko toliko časa gostili gledališče, ki že konceptualno ni vezano zgolj na črno škatlo, ampak na raziskovanje različnih prostorov? »Svoje vire, naš ustvarjalni portfolio, če hočete, bomo po vsej verjetnosti razpršili, saj si to kot neklasično in neabonmajsko gledališče lahko privoščimo oziroma je v našem primeru edino smiselno,« pojasnjuje. »Razmišljamo, da bi ob sicer manjšem obsegu nove produkcije vzpostavili domicilni oder pri enem izmed kulturnih 'prijateljev' v okviru 'mestne družine'; to bi bila ena linija dela. Drugo linijo bi predstavljala takšna različica potujočega gledališča, ki bi lahko vsaj eno, če ne dve leti, potovalo po širši regiji. Tretjo linijo bodo predstavljale različne oblike domačih, pa tudi tujih koprodukcij.«

Več sočasnih selitev

Nadomestne prostore za delovanje v istem času išče tudi SNG Drama Ljubljana, kjer je obnova napovedana za podobno obdobje; ta naj bi se po zadnjih podatkih predvidoma preselila v Halo L56 v industrijski coni Litostroj. To pa pomeni, da bosta hkrati »na cesti« oziroma »drugje« kar dve veliki ljubljanski gledališči. Za obiskovalce bo to kar precejšnja sprememba, sploh za starejše bo verjetno težavno iskanje novih lokacij, gledališka publika pa je plaha ptica.

»Drži, in morda bi bil na mestu premislek, ali ne bi bilo smiselno gradnje Baragovega semenišča načrtovati tako, da bi se izognili situaciji, ko bi bila dva velika in za državo ter mesto izjemno pomembna gledališka korpusa, SNG Drama Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče, hkrati brez lastnih prostorov,« razmišlja Tibor Mihelič Syed.