Etnokoreologinja doc. dr. Rebeka Kunej je na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU nadaljevalka raziskovalnega dela uglednega predhodnika Mirka Ramovša. Kot docentka predava na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Znanstveno jo zanimajo slovensko plesno izročilo, folklorne skupine, antropologija plesa.Soustanovila je tudi društvo Folk Slovenija, je aktivna članica mednarodnih strokovnih komisij in uredniških odborov. Prva iz Slovenije je postala članica Študijske skupine za etnokoreologijo pri ICTM (Council for Traditional Music), kjer je aktivna še v študijski skupini za glasbo in plese slovanskega sveta. Skupina za etnokoreologijo se te dni mudi v Posavskem muzeju v Brežicah - na 32. simpoziju in prvič v Sloveniji. Kot gostitelja se poleg muzeja podpisujeta še ZRC SAZU in Slovensko etnološko društvo.
Kakšen organizacijski
izziv je simpozij ICTM?
Ob kandidaturi sem imela podporo vseh treh soorganizatorjev. Ker pa smo raziskovalne skupine Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, tako kot ostale raziskovalne skupine, le delno stalno financirane, približno 25 odstotkov, sem preostala sredstva, tudi denimo za znanstveno mreženje, morala pridobiti drugače. Raziskovalci smo žal vse preveč na raziskovalnem trgu dela, odvisni od projektov, ki v humanistiki pogosto sploh niso raziskovalni, temveč zelo aplikativni. Vsebinsko smo simpozij zastavili skupaj z mednarodnim odborom, saj gre za utečeno delovanje strokovnjakov - raziskovalcev tradicijskih plesnih praks. Izluščili sta se dve tematiki: ponovni premislek o ustvarjanju znanja v raziskavah plesa ter vključevanje in izključevanje v plesnih skupnostih.
Ste ta hip vendarle na kakšnem zanimivem, finančno stabilnem projektu?
Da, v letošnjem letu sem bila zelo uspešna na mednarodnih razpisih. Na inštitutu smo uspeli zagnati tri leta in pol trajajoč projekt prek Ustvarjalne Evrope, v katerem bomo iskali nove prostore za participativne plesne dogodke, zanima nas, kako bi ples kot kulturno dediščino, ki je v svoji osnovi nematerialen, predstavili na primer v muzejih. Razmišljamo o prostorih za ponazoritev plesov, kjer bi obiskovalcem omogočili izkustvo različnih plesov. Plesa ne moremo posneti na video in nato videa vrteti v muzeju To ima sicer dokumentarno vrednost, a ni ga čez izkustvo, ko nekdo dejansko zapleše te gibe, ko jih posnema. Ravno to je posebnost našega simpozija, da zgolj ne razpravljamo, ampak zvečer tudi plešemo. Takšna izkušnja je zelo dobrodošla tudi za raziskovalce. Ko utelesiš ples, ga povsem drugače razumeš.
Pri plesu je na neki način vedno
problematično, kako ga zapisati.
Naš pionir na področju kinetografije je bil Henrik Neubauer.
Da, prav gospod Neubauer je pripravil tečaj kinetografije, na podlagi katerega se je ta pisava začela uporabljati v etnokreološke namene v vsej takratni Jugoslaviji, ne le v Sloveniji. Pri kinetografiji, mednarodni plesni pisavi, je zelo težko podati popoln zapis plesa, a veliko se vendarle da zapisati. Danes se jo bolj kot za dokumentacijo uporablja pri analitičnem raziskovalnemu delu. Ko je delala oblikovalka celostno podobo za naš simpozij, je vzela te znake za zapisovanje plesnih gibov, jih odela v mavrico barv, tako da zdaj celostna grafična podoba simpozija deluje zelo transnacionalno, associira latinsko-ameriške ali afriške estetike; skratka nič kaj slovensko. Ampak meni je všeč prav to, ker gre za svetovni simpozij etnokoreologov, se pravi tistih, ki se ukvarjamo s tradicijskimi oblikami plesa.
Bo na simpoziju kakšna
tema posebej »eksotična«?
Opozorila bi na okroglo mizo »Insider« dance research: an African perspective, torej pogled skozi afriško perspektivo. Žal kolegov iz Gane, Ugande, Kenije, JAR, Zimbabveja, Malavija in Nigerije ne bo v Brežicah, a bodo z nami prek spletne povezave. Evropocentrično razumevanje plesa se danes vrti okrog elitnega, družabnega, medtem ko je ples še marsikaj drugega. V osnovi je bil zelo ritualen,z marsičem, kar danes ne razumemo več kot ples. Zanimivo je, da v Afriki sploh ne poznajo besede za ples, ker ga razumejo bolj celostno. Prav takšni prispevki nam odprejo širši pogled na raziskovanje plesa – ne gre le za ples, temveč »movement«, gibanje.
V Sloveniji si ob omembi plesa najprej predstavljamo ples v paru. Ampak so denimo tudi obhodi kurentov ples, plesno gibanje - prisotne so magične prvine gibanja, tisti njihovi visoki skoki imajo svoj namen. Ne dojamemo pa jih več kot plesno-ritualno gibanje, niti več kot ritual, temveč kot prikaz nekega običaja na podeželju, bolj v turistične namene, in manj kot del nekega kulturnega izročila. Med terenskim delom na Dravsko-ptujskem polju se mi je izluščilo njihovo bistvo: ropotanje, pokanje z biči so zvoki, ki imajo svoje atropofejsko znamenje, saj odganjajo zlo. Skoki pa naj bi privabljali dobro letino. Ljudje danes ne znajo utemeljiti, čemu kurenti dejansko služijo, a čutijo, da morajo biti.
Če so nekoč plesali ritualno,
se pleše zdaj zgolj še za zabavo?
Res se nekoč ni plesalo toliko za zabavo, nekaj pa tudi, vseeno pa danes ne bi bilo pošteno, če bi ples reducirali zgolj na neko družabnost. Še vedno je veliko pomenov skritih. Na poročnih slavjih, ki skušajo biti čim bolj moderna, vendarle ostaja stalnica solo ples za mladoporočenca. In potem vrstni red še drugih plesov – s starši, pričami. Vse to so ostanki nekih ritualov prehoda iz neporočenega v poročen stalež. Nasploh velja tiho pravilo, kdo bo prvi zaplesal na plesišču, pa naj bo to gasilska veselica ali maturantski ples. Ta plesni bonton soustvarja plesno kulturno določenega območja v določenem času.
V kakšni funkciji so danes
še folklorne skupine?
Folklorne skupine se ukvarjajo z odrsko scenskimi performansi in se pri tem lahko držijo določenih pravil izročila, ali pa se jih tudi ne, odvisno od koreografa in umetniških preferenc posamezne skupine. Zame je enako legitimno, če folklorne skupine težijo le k izpričanim virom kot če se odločijo za zelo svobodno umetniško izraznost. Ljudje čutijo po svoje.
Tradicija folklornih skupin na Slovenskem ima dvojni izvor. Pred drugo svetovno vojno, ko je France Marolt ustanovil inštitut, je organiziral razne folklorne festivale in prireditve, na katere je vabil domačine iz perifernih območij v večja mesta. Ali pa je Ljubljančane povabil v Belo Krajino, leta 1939 je bil velik festival tudi v Mariboru. Nastopali so domačini, ki so imeli plesno izročilo bolj ali manj še živo. Po drugi svetovni vojni pa je Marolt ustanovil folklorno skupino, ki se zdaj imenuje po njem, ki pa je imela drugačne ambicije - predstaviti izčiščeno podobo plesov na odru. To se je dogajalo v večjih mestnih središčih, kjer folklorne skupine še danes niso zelo povezane z izročilom le določenega območja, za razliko od podeželskih okolij.
Današnja folklorna dejavnost pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti (JSKD) je zreducirana na odrsko nastopanje. Ko člani folklornih skupin ne plešejo na odru, plešejo in počnejo še marsikaj drugega. Po tem se lahko sklepa, koliko je plesna tradicija v nekem okolju še živa. Eno je torej odrski ples, drugo pa so današnje plesne prakse. Vse to pa seveda sooblikuje plesno kulturo v določenem okolju in presega kulturno-politični vpliv, ki se pogosto preveč izpostavlja v delovanju folklornih skupin. Tisti, ki radi plešejo, plešejo marsikaj.
Kakšen je potencial za plesno
kulturo v kibernetičnem svetu?
Ples je tridimenzionalen, povezan s četrto dimenzijo, časom. Pandemija je zaradi prepovedi druženja plese, plesne vaje in podobna srečanja močno postavila na preizkušnjo. Nekateri ustaljeni družabni večeri so kar propadli. Virtualni svet je to nekoliko omilil, razvijajo se tudi programi, kako plesati z virtualnim prijateljem, virtualnimi očali ali prek »playstation«. Nedavno sem obiskala razstavo v Trondheimu, posvečeno plesu, kjer se je dalo celo virtualno zaplesati v krogu.
Virtualni svet ima kar nekaj zagovornikov, vseeno pa pri plesu umanjka osebna izkušnja dotika med plesalci. Ples je zelo telesen. Ko primeš soplesalca, takoj veš, kakšna je njegova intenziteta, kakšno distanco bosta vzpostavila.
Kako gledate na plesne posnetke, ki so preplavili Youtube, Tik-tok?
Flash mob je bil prvi takšen plesni fenomen, ko so se plesalci povabili prek FB in se zbrali na določenem mestu, nekajkrat tudi v Ljubljani. Druga stvar je bil potem viralni posnetek skladbe Iko Iko (My Bestie) feat. Small Jam, na katero je plesal cel svet, tudi pri nas, od medicinskih sester do gasilcev. Takšni fenomeni so del sodobnega sveta, in kakorkoli dobiš neko izkustvo, četudi viralno, lahko nekomu veliko pomeni.
