Letošnjo sezono, zadnjo pred prenovo stavbe SNG Drama Ljubljana, bo repertoarno zaokrožila ena najbolj znamenitih ljubezenskih zgodb, s poezijo pretkana drama Cyrano de Bergerac francoskega neoromantičnega dramatika Edmonda Rostanda. Pripoved o junaku z velikanskim nosom, nesrečno zaljubljenem v lepotico Roksano, ki pa ima oči le za čednega Christiana, v čigar imenu Cyrano piše presunljiva ljubezenska pisma, je seveda dobro znana tudi s slovenskih odrov, tokrat pa bo v Drami zaživela (oziroma zazvenela) v novi preobleki – in sicer v sodobni predelavi angleškega dramatika Martina Crimpa. Ta je vsebino Rostandovih verzov prelil v posodobljeno rimano različico, ki malo spominja na freestyle kovanje stihov; prvo slovensko uprizoritev besedila, ki ga je prevedel Boštjan Gorenc, režijsko podpisuje Tin Grabnar, premiera pa bo nocoj ob 20. uri na velikem odru.

Kot ugotavlja ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel, se Cyrano de Bergerac dotika »večne dileme, ali je bolj pomembno to, kar se vidi na zunaj, ali tisto, kar človek nosi v sebi«. Crimp je svojo precej posebno priredbo napisal leta 2019; ta se sicer še vedno dogaja v Parizu 17. stoletja, pravzaprav pa govori o današnjem vsakdanjem življenju, ki ga zaznamujejo družbena omrežja, »kjer prevladujejo popolne podobe posameznikov«. Dramaturg uprizoritve Rok Andres dodaja, da se predelava odmika od motiva človeka, ki ima težave s samopodobo (Cyrano zaradi svojega ogromnega nosu preprosto ne verjame, da je vreden Roksanine oziroma sploh vsakršne ljubezni), temveč izpostavlja zlasti aktualne tematike, kot so vprašanja identitete, javne in osebne podobe, grozljivo prisotnost vojne, pa položaj žensk in umetnikov v družbi, navsezadnje tudi vprašanje cenzure in svobode govora. »V primerjavi z izvirnikom je priredba izrazito družbenopolitična,« meni Andres. »Cyrano zaradi svojega značaja, zatajevane ljubezni in vzkipljivosti propade, toda njegove ideje preživijo – za njim ostanejo knjige, pesmi, pisma in misel, živa ostane njegova želja po pravičnem svetu in svobodnem življenju, ki je še danes, tako kot vselej v zgodovini, nepogrešljiva. V tem vidim bistveno razsežnost Crimpove priredbe.«

Pomembna vloga glasbe

Režiser Tin Grabnar izpostavlja preplet različnih časov in ravni jezika v priredbi. »Martin Crimp je s svojim prepisom na novo vzpostavil pravila vezane besede v dramski literaturi, saj je visoki jezik postavil ob bok profanemu in tako razprl bitko med protagonisti – ti tekmujejo v tem, kdo zna bolj spretno rimati. S takimi metagledališkimi postopki ter kopico pikrih opazk pa mu uspeva lahkotno ošvrkniti družbenopolitična razmerja francoske renesanse in jih duhovito preslikati na današnji čas. Njegova lingvistična mojstrovina se z različnimi humornimi peripetijami postopoma zgošča okrog vprašanja lepote in lepotnih idealov, pri tem pa raziskuje sram in jezo, ki ju občuti sodobni človek, ker njegova zunanja podoba ne ustreza nedosegljivim družbenim normam.« Pri zasnovi uprizoritve se je naslonil predvsem na glasbo, ki do določene mere prevzame tudi vlogo scenografije in delitve med posameznimi dejanji; v nekem smislu gre torej tako za koncert kakor za gledališko predstavo, ki se »spontano levi med koncertnimi nastopi in govorjenim besedilom«.

Skladatelj Leon Firšt pravi, da ni šlo za klasičen proces ustvarjanja glasbe, saj je ta nastajala dokaj organsko; v uprizoritvi je večina glasbe odigrana v živo, izvajajo jo pa nastopajoči sami, tudi tisti, ki pred tem niso imeli tovrstnih izkušenj. Za Crimpovo priredbo je značilno poigravanje z jezikom, pri čemer rima močno narekuje dogajanje, pristavlja prevajalec Boštjan Gorenc. »Prizadeval sem si, da bi bil jezik čim bolj prepričljiv, največ dela pa sem imel z iskanjem določenih jezikovnih ravni, med katerimi preklapljajo liki v predstavi.« Lektorica je bila Tatjana Stanič, scenografijo podpisuje Sara Slivnik, kostumografijo pa Tina Bonča. Naslovnega junaka igra Jure Henigman, kot Roksana bo nastopila Tina Vrbnjak, Christian je Benjamin Krnetić, igrajo pa še Domen Novak, Nina Valič, Uroš Fürst, Gašper Lovrec, Klemen Janežič, Saša Pavlin Stošić in Rok Vihar.