Ko je Šentjakobsko gledališče v sezoni 2022/2023 predstavilo svoj repertoar na nekoliko drugačen, modni način, si nihče ni mislil, da bo ta dogodek odprl vrata novi generaciji mladih ustvarjalcev. Modna revija, poimenovana Ogledalo, je bila plod sodelovanja med Šentjakobskim gledališčem in Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo (SŠOF), pod mentorstvom Saše Strnad. Za dijakinje je bil projekt priložnost, da se prvič srečajo s svetom gledališča, za Šentjakobsko gledališče pa začetek plodnega sodelovanja z mladimi oblikovalci.
Med njimi je bila tudi takrat komaj 17-letna Rina Grošelj iz Litije, ki je s svojo predanostjo in ustvarjalno energijo hitro postala nepogrešljiv del gledališkega sveta. Danes, pri dvajsetih letih, že sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi produkcijami ter nadaljuje svojo pot na prestižni šoli Guildhall School of Music & Drama v Londonu.
»S Šentjakobskim gledališčem sem prvič sodelovala v drugem letniku srednje šole pri projektu Ogledalo – na modni reviji, ki je predstavila repertoar za sezono 2022/23. Izdelala sem kostum za predstavo Čakanje Godota,« se spominja Rina. »Takrat sem se navdušila nad gledališčem. Ugotovila sem, da kostumografija združuje vse, kar rada počnem – ni le oblikovanje, temveč tudi analiza besedila in likov, poznavanje zgodovine in še mnogo več.«
Sodelovanje preraslo v poklicno usmeritev
Njeno prvo sodelovanje je hitro preraslo v resno zanimanje in kasneje tudi v poklicno usmeritev. Po projektu Ogledalo se je v Šentjakobskem gledališču vključila kot pomočnica pri maski in oblikovanju pričesk, priložnost pa ji je ponudila tudi Dominika Monte, Incognito Design, ki je ravno takrat oblikovala in izdelovala kostume za muzikal Povodni mož in jo povabila k sodelovanju.
»Težko bi izbrala le eno predstavo, ki mi je dala največ. Pred sodelovanjem nisem imela nobenega predznanja o gledališču. Z vsako predstavo sem se naučila nekaj novega in to uporabila pri naslednji, tu sem se naučila vse od začetka,« pravi.
Njena pot je bila izrazito praktična in organska – projekt je rodil drugega, mentorji in sodelavci so jo opazili, priložnosti so se vrstile. V Šentjakobskem gledališču je sodelovala pri številnih produkcijah, najprej kot asistentka kostumografije in scenografije pri Čakanju Godota v režiji Jaše Jamnika, nato pa kot samostojna kostumografinja pri predstavi Popolni tujci v režiji Jasmin Kovic. Prav ta projekt ji je pomenil prelomnico. »Prvo priložnost za samostojno delo sem dobila že zelo hitro – pri predstavi Popolni tujci. Takrat še nisem zares vedela, v kaj se spuščam, sem bila pa pripravljena trdo delati in se učiti. Ta izkušnja mi je dala ogromno, saj sem zares spoznala, kako deluje delo kostumografa, in se učila iz svojih napak.«
Sledila so sodelovanja z različnimi režiserji – med drugim z Jašo Levstikom (Stekli psi), Jasmino Kovic (Prevara), Dejanom Spasićem (Županova Micka) in ponovno z Jašo Jamnikom pri predstavi Podeželje.
Povezala se je tudi z režiserjem Žigo Medveškom, ki jo je povabil k sodelovanju z Gledališčem Zarja Celje. Tam je oblikovala in izdelala kostume za predstave Sneguljčica, Goli pianist in Pepelka. »V gledališču sem se naučila, da je sodelovanje ključnega pomena in da je vsak člen nepogrešljiv. Bolje kot komuniciraš z ekipo, boljši rezultati sledijo. Gledališče je kot živ organizem, ki deluje le, če vsi opravljajo svoje delo in pri tem sodelujejo,« poudarja Rina Grošelj.
Poleg kostumografije se je posvetila tudi oblikovanju maske, kjer je usvojila ključna znanja o celostni zasnovi lika – od pričeske do maske. Pri tem je sodelovala z oblikovalko maske Dominiko Monte pri predstavah Revizor, Linhart in Pelikan. »Spoznala sem, da mora kostumograf razumeti tudi druge elemente vizualne podobe lika, da bi celota delovala prepričljivo. Kostum, maska in pričeska so del iste zgodbe.«
O sodelovanju z mladimi
Rina je prepričana, da je vključevanje mladih v gledališče ključno za razvoj umetnosti. »Pomembno je, da se mlade vključuje v gledališče, da se gledališče razvija in gre naprej s časom. Mladi na svet gledamo drugače – včasih to, da nimaš izkušenj, pomaga, da na stare stvari pogledaš z drugačnega zornega kota in ustvariš nekaj inovativnega,« razmišlja.
Zelo ceni tudi pomen mentorstva in timskega dela. »Glavna sestavina uspešne predstave sta timsko delo in komuniciranje. Naučila sem se, kako predstaviti svoje ideje, jih argumentirati in kdaj se ustaviti ter popustiti, ko je treba. Potrebno je ravnotežje med željami režiserja, potrebami igralcev in lastno vizijo.«
Od Ljubljane do Londona
Ko so se na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo povezali s Šentjakobskim gledališčem, Rina še ni slutila, da bo to določilo njeno poklicno pot. Prav ta izkušnja ji je pomagala, da je bila sprejeta na eno najuglednejših umetniških šol na svetu – Guildhall School of Music & Drama v Londonu.
»Če moja srednja šola ne bi sodelovala s Šentjakobskim gledališčem, verjetno nikoli ne bi niti pomislila na kariero v gledališču. Tam sem pridobila ogromno izkušenj, poznanstev in referenc, zaradi katerih sem imela bogat CV in portfolio. To mi je na koncu pomagalo, da sem bila sprejeta,« pove.
Opaža pa tudi razlike med delom v domačem okolju in študijem v tujini. »V slovenskih gledališčih sem se počutila domače. Poznala sem ljudi, okolje, lažje sem komunicirala. Tu v Londonu pa začenjam od začetka. Ne poznam veliko ljudi, komuniciram v tujem jeziku, kar je včasih zahtevno. A hkrati je to izziv, ki mi omogoča rast.«
V prihodnosti želi poglobiti svoje znanje o delovanju gledališke in filmske industrije. »Želim razumeti, kako delujejo večje produkcije, kaj se dogaja v ozadju, in mislim, da sem na pravem mestu, da to spoznam.«
Pogled v prihodnost
Na vprašanje, kje se vidi čez pet ali deset let, Rina brez oklevanja odgovori: »Po koncu študija si želim biti del večjih produkcij. Zelo si želim sodelovati tudi pri filmu, saj se kostumi tam razlikujejo od gledaliških. Sprva si samo želim biti del ekipe in vem, da me lahko trdo delo pripelje dlje. Nekega dne bi rada ustvarjala kostumografijo za večji film ali gledališko predstavo.«
Čeprav se trenutno ne želi omejevati na eno okolje, želi ohraniti stik s slovenskim gledališčem. »Če bom dobila priložnosti za delo v tujini, bom verjetno ostala, a se bom z veseljem vračala v Slovenijo. Šentjakobsko gledališče mi je dalo ogromno in vedno bom hvaležna, da sem tam začela.«
Mladim, ki razmišljajo o študiju v tujini, pa svetuje pogum: »Naj poskusijo! Naj jih ne bo strah. Študij v drugem okolju ti da širino. Mislila sem, da o gledališču že precej vem, pa sem ugotovila, da se moram še ogromno naučiti. Spoznaš veliko nadarjenih ljudi, od katerih se učiš – to pa te samo še obogati.«
Gledališče kot življenjski slog
Za Rino Grošelj gledališče ni le prostor dela, temveč prostor ustvarjanja, skupnosti in umetnosti. »Gledališče je kot moj drugi dom. Rada sem obkrožena z ustvarjalnimi ljudmi. Je prostor, ki mi dovoli, da sem kreativna, da poskušam nove stvari. Je skupnost, kjer skupaj ustvarjamo umetnost,« pravi.
In čeprav je delo kostumografa pogosto zahtevno in dolgotrajno, njene motivacije ne zmanjša. »Obožujem kostumografijo in kadar nimam projektov, se počutim, kot da moje življenje nima smisla. Rada sem del ekipe, del priprave predstave, branja in analiziranja besedila, izrisovanja prvih zamisli. Obožujem pogovore z režiserji in razvijanje idej. Kostumografije ne vidim kot poklic, temveč kot življenjski slog – in to je življenje, ki ga želim živeti.«
