Angleški igralec, dramatik in režiser Steven Berkoff, med drugim tudi eden pionirjev tako imenovanega »gledališča u fris«, ki je s svojo neposrednostjo ter izzivalnostjo v 90. letih prejšnjega stoletja močno zaznamovalo britansko in svetovno dramatiko, je leta 1998 ustvaril nenavadno monodramo Shakespearovi zlobneži – to je bila svojevrstna mešanica predavanja, komedije in mojstrskih interpretacij monologov dolge vrste negativnih junakov iz Shakespearovih dram. Predstava, v kateri se je Berkoff na praznem odru ter brez kostumov, toda z veliko mero domiselnosti ter humorja posvetil »zlobnežem«, kakor so Jago, Macbeth in drugi, jih na kratko predstavil, razložil motive za njihova nečedna dejanja, temu pa dodal še nekaj razmišljanj o Shakespearovi genialnosti, zahtevnosti uprizarjanja njegovih likov ter zagatah igralskega poklica, je doživela izjemen uspeh; z njo je Berkoff gostoval po vsem svetu in zanjo prejel tudi nagrado Laurencea Olivierja.

In prav na to dramo za enega se je pred časom spomnil Sebastian Cavazza, ko je med pandemijo razmišljal o možnostih za projekte z manjšimi zasedbami. Odločil se je, da pripravi slovensko različico omenjene igre; po motivih Berkoffove predloge, ki jo je tudi prevedel in priredil, je tako oblikoval lastno igralsko partituro, ki po zasnovi sledi izvirniku in bolj ali manj ohranja izbor Shakespearovih »negativcev«, vendar pa se od nje v posameznih sestavinah tudi razlikuje; avtorski projekt Shakespeare bo premierno odigral jutri ob 20. uri na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega.

Prilagojeno našemu okolju

»Že ob prebiranju tega besedila sem vedel, da ga bo treba za postavitev v našem prostoru kar precej prilagoditi ter da nas čaka veliko dela,« priznava Cavazza. »Ne le, da je njegov humor zelo poseben in samosvoj – tudi vsebina je v izdatni meri vezana na britansko kulturno okolje in tamkajšnjo tradicijo uprizarjanja Shakespeara, ki je pač drugačna od naše, ravno tako pa je v besedilu tudi veliko osebnih avtorjevih mnenj ter raznih anekdot.« Osnovni okvir je tako sicer ostal enak, le da ga je Cavazza nadgradil s svojimi pogledi in izkušnjami. »Tu gre zlasti za premisleke o naravi gledališča ali pa osebna stališča o Shakespearu, ki jih seveda ni mogoče kar preprosto prevzeti iz izvirnika, toda tudi za nekatere reference na postavitve Shakespearovih del v slovenskem prostoru,« pojasnjuje dramaturginja predstave Eva Mahkovic. »V vsebinskem smislu imamo torej opraviti z nadvse večplastnim delom, ki poleg izbranih odlomkov ponuja tako diskurz o Shakespearu kot mrežo osebnih okoliščin izvajalca.«

Kot pristavlja Cavazza, so se veliko ukvarjali z vprašanjem, za kateri žanr pri predstavi sploh gre. »To ni čisto komedija, tudi ne zgolj pripoved o Shakespearu, pri raziskovanju negativnih značajev pa je pogosto tudi pretresljiva in temačna,« ugotavlja. »A pomembno se mi je zdelo, da teh likov ne prikažem le kot slabe, temveč predvsem kot človeške.« V besedilo je dodal še nekaj prizorov iz Othella, sicer pa uprizoritev ohranja minimalistično estetiko, nadgrajeno z nekaterimi stiliziranimi scenskimi elementi in glasbeno podlago.

Priporočamo