Kadar teče beseda o »najvidnejših«, »najbolj izzivalnih« ali najvplivnejših gledaliških ustvarjalcih oziroma ustvarjalkah sedanjega časa, se na ožjem seznamu vsakokrat znova znajde le prgišče imen – in eno od teh je zagotovo Milo Rau. Leta 1977 v Bernu rojeni režiser, raziskovalni novinar, pisec in filmar, trenutno pa tudi umetniški direktor uglednega festivala Dunajski slavnostni tedni, je sicer študiral sociologijo, germanistiko ter romanistiko v različnih evropskih prestolnicah, nekaj let delal kot novinar in dopisnik za švicarske časopise, od leta 2002, ko se je posvetil pretežno dramatiki ter režiranju, pa se je podpisal pod več kot petdeset gledaliških predstav, filmov, knjižnih del in akcij.
Prodoren in razvpit
Uveljavil se je predvsem z nenavadno zasnovanimi dokumentarnimi in hkrati politično angažiranimi deli, v katerih je neposredno obravnaval vrsto odmevnih tem – leta 2007 je tako ustanovil produkcijsko hišo The International Institute of Political Murder, kjer s sodelavci preiskuje politične zgodbe ter pri tem prepleta izrazna orodja, kot so film, gledališče in fotografija, z raziskovalnim novinarstvom in stvarnim gradivom. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med njimi že tudi nagrado ITI in evropsko gledališko nagrado za življenjsko delo, kot vodja mestnega gledališča NT Gent med letoma 2018 in 2023 pa je Rau napovedal, da »noče več opisovati sveta, temveč ga želi spreminjati«.
Njegovo delo pri nas razmeroma dobro poznamo – predvsem po zaslugi festivala Mladi levi, kjer je v obdobju svojega vzpona večkrat gostoval, leta 2013 z uprizoritvijo Hate Radio, s katero je tematiziral genocid v Ruandi in vlogo medijev pri spodbujanju nasilja, pozneje pa z dokumentarnim projektom Moskovski procesi (o cenzuri v Putinovi Rusiji) in leta 2017 še s predstavo Pet lahkih komadov, kjer rekonstruira življenje razvpitega pedofila Marca Dutrouxa in v kateri so nastopali – otroci. Skozi predstave je uprizarjal tudi zadnje dneve Ceausescuja ali Breivikov nagovor sodišču v Oslu; zaradi nelagodje vzbujajočih vsebin in včasih provokativne forme pa so bile njegove uprizoritve po svetu večkrat prepovedane ali umaknjene s programa.
Trojček v Cankarjevem domu
Tokratno »gostovanje« Mila Raua bo obsegalo tri dogodke: za uvod bo nocoj ob 19. uri v Kosovelovi dvorani na sporedu film Novi evangelij (2020), sodobna (re)interpretacija Jezusovega življenja, kot jo je Rau posnel v italijanskem mestu Matera, prav tam, kjer sta svoje odmevne filme s sorodno tematiko ustvarila Pier Paolo Pasolini (Evangelij po Mateju, 1964) in Mel Gibson (Kristusov pasijon, 2004). V filmu se režiser vrača k izvorom evangelija in ga preko položaja marginaliziranih skupin uprizarja kot pasijon celotne civilizacije. »Ko je bila Matera izbrana za evropsko prestolnico kulture leta 2019, so me prosili, naj tam režiram uprizoritev. V mislih se mi je takoj izrisal osnutek za nov film o Jezusu, ki bi močno kinematografsko tradicijo regije spojil z njeno sodobno realnostjo,« je pojasnil. »Želel sem ohraniti izvirni duh pasijona kot opisa trpljenja prikrajšanih, revnih, brezposelnih, izobčencev in beguncev; samo v Italiji več kot pol milijona ljudi živi v neuradnih podzemeljskih taboriščih.«
Jutri popoldne bo v Štihovi dvorani ob 16. uri na vrsti pogovor z Rauom, ki ga bo usmerjal filozof Mladen Dolar. Beseda bo med drugim tekla o režiserjevem političnem in aktivističnem delovanju, zlasti o gibanju Resistance now (Odpor zdaj), ki se zavzema za umetniško svobodo, Rau pa ga je zasnoval preko festivala Dunajski slavnostni tedni. Skozi prepletanje dogodkov, ki spajajo umetnost in politiko, poskuša omenjena pobuda prispevati k družbenim spremembam, ki bi presegle okvire kapitalizma, logike izkoriščanja in tradicionalnih religij.
Sklepno dejanje bo sledilo jutri ob 18. uri, ko bo v Linhartovi dvorani na ogled predstava Medejini otroci, ki jo je Rau zasnoval in zrežiral v NT Gent. Gre za pretresljivo, posodobljeno interpretacijo Evripidove antične tragedije Medeja, ki se osredotoča na posledice nasilja, družinske travme in izgube skozi perspektivo otrok, ki so pogosto tihi pričevalci ali žrtve družinskih tragedij. Uprizoritev – kot je to pri režiserjevem delu pogosto – združuje igralske prizore z dokumentarnimi elementi in pričevanji, s čimer briše meje med fikcijo ter resničnostjo, hkrati pa izziva premislek o družbeni obravnavi nasilja v družini ter oblikovanju identitete v svetu, polnem bolečine in strahu.
