Tretja premiera v letošnji sezoni na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bo znana črna komedija Bog masakra (2006) uspešne sodobne francoske dramatičarke Yasmine Reza. V prevodu Aleša Bergerja je bila pri nas uprizorjena že kaj kmalu po nastanku na odru Male Drame (režiral je Janusz Kica), pozneje je bil po njej posnet tudi film z zvezdniško zasedbo (Masaker, 2011) v režiji Romana Polanskega, zdaj pa se ta duhovita satira vrača v režijski zasnovi Diega de Bree, ki je tudi dramaturg in scenograf uprizoritve ter avtor glasbene opreme.

»Zelo redko se zgodi, da uvrstimo v naš program novejša besedila, ki so bila že večkrat uprizorjena ter zdaj veljajo že skoraj za klasična,« pred nocojšnjo premiero pojasnjuje direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor. »Praviloma se namreč odločamo za prve uprizoritve sodobnih del. Vendar gre tu za igro, ki je med najboljšimi besedili zadnjih desetletij; napisana je izjemno in ima brezhibno dramaturgijo, obenem pa je še vedno tako aktualna, da kar kliče po novih postavitvah.«

Razgaljena spodobnost

Ta »angažirana komedija«, kot jo je označila, se utegne zdeti na prvi pogled varljivo preprosta, saj izhaja iz dokaj vsakdanjega dogodka – enajstletnika se stepeta na otroškem igrišču, pri čemer prvi izbije drugemu dva zoba. Starši obeh fantov se dogovorijo za srečanje, da bi se o neprijetnem incidentu dostojno pogovorili, toda obisk, ki se začne z vljudnim kramljanjem in spravljivimi toni, se kaj hitro zaostri; v pološčenem videzu meščanske omike se pojavijo razpoke, napetost naraste in odnosi med prisotnimi so vse bolj strupeni ... »Na dan privrejo vsi mogoči predsodki, frustracije in celo zatajene skrivnosti, vse to pa se zgosti v izvrstnih dialogih ter prepričljivih likih,« dodaja direktorica. Igra, ki z ironijo in sarkazmom razgrne dvolično človeško naravo, bi po njenem mnenju težko dobila primernejšega režiserja, kot je de Brea, za katerega je znano, da se komedijskih predlog loteva nadvse premišljeno.

»Besedilo je odlično, saj v povsem običajnem okviru pritisne na tiste tipke, kjer smo najbolj ranljivi in neiskreni; avtorica na genialen način pokaže, da živimo v svetu, kjer je lažje prenašati neznosnost znanega kot pa zbrati pogum, da bi iz tega izstopili,« ugotavlja de Brea. »Bistvo komedije je prav v tem, da odpre neko razsežnost realnosti, katere podobe ni več mogoče nadzorovati; Yasmine Reza mojstrsko odrgne problem umirajoče Evrope, kjer pod zglajeno povrhnjico vlada gniloba, kjer človek ne vidi več človeka in kjer je zunanji svet močnejši od nas samih – medtem ko mi na tem vlaku smrti samo še spremljamo, kateri dogodki bodo vplivali na nas, ne da bi bili sposobni sami kar koli spremeniti.« V tem smislu je besedilo terapevtsko, še meni režiser, po zaslugi avtoričinega izrazitega občutka za človeške odnose ter kirurške natančnosti v odstiranju temačnih osebnih plasti pa gledalcu omogoča tudi močno poistovetenje. V dobro uro dolgi predstavi nastopajo Jana Zupančič, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola in Sebastian Cavazza, uprizoritev pa so sooblikovali tudi kostumograf Leo Kulaš, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos, oblikovalec tona Gašper Zidanič in lektorica Barbara Rogelj.