Carlinhos Brown je med drugim znan po svoji bobnarski skupini Timbalada, ki vključuje več kot 100 tolkalcev. Doslej je posnel osem samostojnih plošč in prav toliko še s Timbalado. S Carlinhosom Brownom smo se pogovarjali pred njegovim nastopom v ljubljanskih Križankah, ki bo v četrtek, 7. julija.
Za Brazilijo pogosto pravimo, da je prava mešanica kultur. Kakšno vlogo ima kultura države Bahie, od koder prihajate, v brazilski popularni glasbi?
Glasba Bahie je zelo pomembna. Tu so se rodili številni ritmi, ki so danes osnova brazilske glasbe. Samba, na primer, ki jo poznajo po vsem svetu, se je rodila pri nas. Ne smemo pozabiti, da je za našo kulturo zelo zaslužna Afrika, kajti sužnji so prišli ravno v Bahio.
Posebnost Salvadorja je tudi karneval. Kaj vam pomeni? O njem ste nekoč že napisali pesem Formigueiro (Mravljišče).
Mravljišče je rezultat kolektivnega dela tisočih mravelj v želji, da bi se skupaj dobro počutile. Enako je s karnevalom! Za vso to splošno radostjo se skriva delo milijonov ljudi. To so ljudje, ki delajo za naše veselje in karneval je eno samo veselje.
Nekoč ste izjavili, da bodo tolkala rešila človeštvo. Še vedno mislite tako?
Tolkala so božji dar, nekaj najbolj prvinskega. Prve ritme slišimo že v maternici. To je ritem srca, ki vpliva na naše počutje. Ko se ga naučimo poslušati, potem je naše življenje izpolnjeno. Ko bodo vsi ljudje šli po poti tega ritma, se bodo tudi naše duše pomirile z Bogom, kajti maternica je mesto v katerem Bog prosi za stvaritev.
Zakaj so bobni tako pomembni v brazilski kulturi?
Tolkala nam pomenijo stik s predniki. Brazilci smo potomci črnih Afričanov, Indijancev in Portugalcev. Boben mi je dal vse – izobrazbo, z njim sem spoznal svet in ljudi na njem. Boben je inštrument s katerim se spominjam prednikov.
O sebi pogosto pravite, da ste polpismeni.
Šolo sem zapustil zelo zgodaj. Moja prava šola je bila popularna kultura, oziroma natančneje – oralna kultura, se pravi tista, ki so nam jo pripovedovali naši predniki. Moj jezik je občutek. To darilo mi je dal Bog, da z njim slišim glas srca. To pa je univerzalni jezik, ki ga razume ves svet.
Mi lahko poveste kaj več o vaši Timbaladi? Tu ne gre samo za glasbo, ampak za širši družbeni projekt …
Naš glavni projekt je glasbena šola Pracatum, v kateri poučujemo otroke iz revnih naselij. Z njo družbi vračam znanja, ki sem jih dobil od nje.
Kako pa ste vi prišli v stik z glasbo?
Za to je zaslužen Osvaldo Alves da Silva, oziroma bobnarski mojster iz Bonga, ki je odkril moje zanimanje za ritme in me uvedel v glasbeni svet.
Tudi Miles Davis je močno vplival na vas …
Miles je imel izjemno umetniško dušo. Navdušujejo me njegovi melodični ritmi in improvizacije. V pravo čast mi je, da sem ga lahko koncem osemdesetih let osebno spoznal..
V ZDA so končno dobili prvega temnopoltega predsednika, mi pa Piranu črnega župana. Za Brazilce to ni nič novega. Ali mi lahko poveste, kako je z rasami pri vas?
Črnce so v zgodovini zelo zatirali. Vsa naša zgodovina je prepletena z bitkami. Pomislite samo na to, da smo suženjstvo ukinili šele pred 123 leti. Zgodovino premikamo zelo počasi, ampak nove generacije na črnce že gledajo drugače. Pri vsem skupaj je zelo pomembna socialna politika, ki mora ljudstvo prepričati v to, da smo vsi enaki. V Braziliji to ni težko, saj smo rasno zelo pomešani in sprejemamo drug drugega.
Pred leti ste imeli v Vatikanu zaradi barve svoje kože sami neprijetno izkušnjo.
O rasizmu ne govorim rad, ker ga vidim kot breme preteklosti. Ko sem se v Evropi srečal z njim, je bila izkušnja zelo kruta. Z črnim prijateljem sva si hotela ogledati Michelangela, pa so naju nagnali. In kakšen je rezultat? Ugotovil sem, da je vse sveto v meni. Nad vsemi nami pa je Bog.
Pred kratkim je brazilska vlada podpisala dekret s katerim bodo na Amazonki zgradili jez Belo Monte in z njim potopili 400 tisoč hektarjev gozda, 40 tisoč Indijancev pa bo moralo zapustiti svojo zemljo. Kako vi gledate na to?
Vsemu svetu je jasno, da energije ni mogoče proizvajati brez škode za okolje. Mislim pa, da bi morali vsi skupaj razmišljati o drugih, predvsem obnovljivih virih. Zame ni dvoma. Indijanci imajo pravico ostati na svoji zemlji.
Mi lahko za konec najinega pogovora poveste še kdo je v Braziliji danes v težjem položaju? Indijanci ali črnci?
Črnci so v Braziliji ogromno pretrpeli, ampak Indijanci so doživeli enega najhujših genocidov našega človeštva. Zaradi tega jih je danes veliko manj od črncev. Zato tudi ne morejo biti tako aktivni v politiki in predvsem v borbi za izboljšanje njihovega socialnega statusa. Mi želimo poudariti predvsem, da med enimi in drugimi ni razlik. Razlike nas oddaljujejo. Vsi smo enaki in za to se ves čas borim.
