Nenavadno si je ogledovati razstavo fotografij in imeti ves čas občutek, da gledate slikarska dela, pastele, olja. »Ta vtis,« pojasni Celina Lunsford, umetniška direktorica galerije Fotografie Forum Frankfurt, »ni toliko posledica obdelave fotografije kot pa bombažnega papirja, ki ga uporablja Aïda Muluneh«. K temu je treba dodati še to, kar je vidno na video posnetku, ki je na ogled v galeriji in prikazuje umetničine priprave na fotografiranje. Ob tem filmu je jasno, da se ustvarjalni postopek začne veliko prej, na drugih poljih: Muluneh je kostumografinja, opravi bodypainting, je slikarka in režiserka postavitev, ki jih fotografira; skratka, sama opravi vse tisto, kar pripelje do fotografije. Ta je le končni rezultat.
Odhod, vrnitev
Družina Muluneh je Etiopijo zapustila kot v času Selasijeve diktature, po romanjih skozi Evropo je dom našla v Kanadi, diplomirala pa je na Howardovi univerzi iz filma, radia in televizije; bila je tudi časopisna fotoreporterka. V Etiopijo se je leta 2006 vrnila kot uveljavljena umetnica, ki pa je morala na novo spoznati svojo domovino. Danes deluje tudi v drugih afriških državah, na Slonokoščeni obali je ustanovila fotografski festival Africa Foto Fair.
Viri in navdihi, ki jih Aïda Muluneh pri delu uporablja, so številni, od poezije Maye Angelou in Emily Dickinson do sodobne afroameriške umetniške produkcije in filmov, kot so Spomini nerazvitih Kubanca Tomása Gutiérreza. Njene fotografije so inventivne, estetske in hkrati izjemno sporočilne: govorijo o afriških ženskah v preteklosti, v času kolonializma in lokalnih diktatur, in v sedanjosti. V vseh časih je ženska tista, ki, dobesedno in metaforično, nosi vodo. Ta, ki je vse bolj primanjkuje, pa odloča o življenju in smrti.
Apropriacija telesa afriške ženske
Ta ženska ni prikazana ne skozi nekdanjo zahodno etnografsko optiko, ki je bila, kar je danes v nebo vpijoče očitno, paternalistična in obscena hkrati – medtem ko so Evropejke morale skrivati gleženj, so moški gole Afričanke in njihove fotografije razkazovali široki javnosti kot domnevno informativno »gradivo«. Prikazana ni niti skozi aktualno dokumentaristično angažirano optiko ali skozi kritiko komercialne poblagovljenosti ženskega telesa. Vse to fotografinja preseže, zdaj gre, kot pravi, za »pomen povratnega pogleda«, in sicer z nadgradnjo v skrajno domišljeno, odmaknjeno, potujeno podobo ženske znotraj stiliziranih, pogosto praznih prostorov in puščav, gre za skoraj abstraktne, asketske in estetske forme močnih, žarečih barv pod razbeljeno svetlobo sonca. Ženske niso poslikane tradicionalno, ampak na način sprevračanja tradicije skozi body art, njihove drže so koreografirane, kot bi jih postavljal Cunningham, nepremične so kot odločni vprašaj ali klicaj, ki zre v nas kot nemi opomin naši brezbrižnosti. Ali pa, ko gledajo mimo nas nekam drugam, kot kritično sporočilo, da na nas ni mogoče računati.
