Osrednja razstava v letošnjem Ravnikarjevem letu z naslovom Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja, pod katero se podpisujeta kustos Miloš Kosec in sokustosinja Susanna Campeotto in bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na ogled do 19. maja 2024, skozi arhitektova dela, načrte, skice, risbe, dnevniške zapiske, besedila, knjige, fotografije in izgovorjene misli razpira njegov ustvarjalni proces. Zato se postavitev, ki so jo oblikovali a2o2 arhitekti, grafično oblikovanje pa items, tudi začne v domišljijski rekonstrukciji Ravnikarjevega kabineta z ljubljanske šole za arhitekturo, v katerem obiskovalec vstopi v arhitektov delovni in miselni svet. Tam ga poleg materialnega gradiva nagovori tudi njegov glas, ko razlaga svoj pogled na arhitekturo, umetnost, svet, svoja učitelja Plečnika in Le Corbusierja ter sodobnike. »Avdioposnetek pogovora je iz leta 1984 in ga je z Edvardom Ravnikarjem za intervju posnel arhitekt in profesor Aleš Vodopivec,« o zvočnem viru razstave pripoveduje kustos Miloš Kosec. Ravnikarjeve zapisane misli, izbrane iz njegovih dnevniških zapiskov, nato obiskovalca spremljajo tudi v drugih tematskih sklopih postavitve, posvečene arhitektovim spomenikom in antifašističnim obeležjem, hišam, predstavljeni so občinska stavba (prej OLO Kranj), hotel Creina, veleblagovnica Globus in banka v Kranju, v zadnjem razdelku z naslovom Mesta pa so razstavljeni nastajanje Trga republike (prej Trg revolucije), urbanistični načrt Nove Gorice, ki je bil le deloma uresničen, in neuresničena urbanistična načrta za povojno Skopje ter nove Benetke.

Za razstavo so izbrali tista dela, kjer je dovolj sledi za poglobljeno predstavitev Ravnikarjevega ustvarjalnega procesa, gradivo pa izvira iz treh virov arhitektovega arhiva, ki je z letošnjim letom združen pod streho MAO in oblikuje pomembno zbirko enega najvidnejših slovenskih modernistov. Kot pojasnjuje Miloš Kosec, so jedro Ravnikarjeve zbirke načrti in gradivo, ki ga je Muzeju za arhitekturo in oblikovanje leta 2007 podarila ljubljanska fakulteta za arhitekturo. Konec lanskega in v letošnjem letu pa so v muzeju dobili še dve ključni donaciji Ravnikarjevih dedičev, za kar »moram poudariti, da gre ob podaritvi priznane dediščine, razstavljene tudi v newyorškem Muzeju moderne umetnosti, za dragoceno in velikodušno gesto«, pravi kustos. S tem arhivom so v MAO prišli Ravnikarjevi dnevniki, risbe, besedila, skice in še drugo gradivo.

Nastajanje arhitekture na gradbišču

»Ravnikar je izjemno zanimiv arhitekt, ker je podobno kot Plečnik nenehno spreminjal svoje zasnove in jih prilagajal še med gradnjo, a za razliko od svojega učitelja tega nenehnega prilagajanja ni razumel kot neko obrtniško skrivnost, ki jo je treba skrivati pred neposvečenimi, ampak kot moderen način dela,« še o Ravnikarju pripoveduje Kosec. Zanj tudi poudarja, da je bil širok ustvarjalec in intelektualec, ki je lahko suvereno govoril tako o arhitekturi, umetnosti kot družbi, v vse svoje delo od arhitekture, oblikovanja, pisanja, risanja do učenja pa je vpeljal kritično misel in s svojimi projekti odgovarjal na izzive modernega sveta.

»Ravnikar je svetu podaril dela, polna poetičnosti in smisla v vseh pogledih. Njegovo poetičnost racionalnosti omogočata poglobljeno branje konteksta in prefinjena uporaba oblik, nepravilnosti in pogledov. Z drugimi besedami, svojo poetičnost je izražal kot umetnost prostora, vse pa je prefiltriral skozi intelektualni pogled (in ne brez določene ironije) večplastnega arhitekta, ki je razumel tako kulturne dražljaje svojega časa kot tudi večne vrednote arhaičnega sveta ter to v svojih delih speljal v sintezo,« o slovenskem modernistu pravi sokustosinja razstave Susanna Campeotto. Ta se v svoji doktorski disertaciji, končuje jo na beneški univerzi, posebej posveča Ravnikarjevim spomenikom nacističnim in fašističnim žrtvam, postavljenim v Dragi, Vojskem in na Goreljku. Ravnikarjevo spomeniško delo, kot še pravi sogovornica, je dragoceno tako v odnosu do širšega arhitektovega opusa kot tudi v spominskem sistemu. Pri čemer arhitektovi spomeniki niso dela, postavljena v krajino, temveč dela, ki pokrajino gradijo ter oblikujejo poseben odnos med arhitekturo in naravo. »In če v teh Ravnikarjevih delih,« še pravi kustosinja, »zaznavamo umetnost in življenje, je to mogoče le zato, ker so zunanji izraz notranjega sveta ustvarjalca, ki je prevzel državljansko odgovornost oblikovanja za potrebe družbe.«