Velja prepričanje, da se je v obdobju modernizma v arhitekturi in oblikovanju o človeku in njegovem bivanju razmišljalo ločeno od narave. Vendar to ne drži, ugotavljata kustosinji aktualne razstave v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Cvetka Požar in Maja Vardjan. »Zdaj vemo, da so bili modernistični ideali napredka zaznamovani z idejo nenehne gospodarske rasti. Napredek je pomenil ekonomsko rast in množično industrijsko proizvodnjo, in to nas je pripeljalo do velikega izkoriščanja naravnih virov ter do tega, da se je začela narava v odnosu do človeka oziroma v odnosu do kulture razumeti kot nekaj, kar je strogo ločeno in ni povezano s človekom. Z razstavo Je narava moderna? naslavljamo ravno to polarizacijo,« je izpostavila Vardjanova.
Kustosinji nadalje ugotavljata, da je v času modernizma v obdobju socialistične Jugoslavije nastal obsežen in ambiciozen modernistični opus (sicer nekoliko drugačen od univerzalnega modernizma), ki je senzibilno vključeval vernakularne (ljudske) prakse in krajino. V naši arhitekturni tradiciji se to recimo vidi pri načinu, kako so vernakularne hiše vgrajene v teren, kako so prezračevane; o tej tehnologiji so naši arhitekti veliko razmišljali že od 50. let 20. stoletja naprej. »Lahko bi govorili o bioklimatski arhitekturi,« meni Vardjanova. Narava in njena logika sta bili – kljub takratni popularnosti umetnih materialov – izhodišče projektov naših arhitektov in oblikovalcev, med katerimi so bili Dušan Grabrijan, Edvard Ravnikar, Stanko Kristl, Svetozar Križaj, Savin Sever, Niko Kralj, Janja Lap, Oskar Kogoj, Saša J. Mächtig in drugi.
V času modernizma so se ljudje preseljevali iz ruralnih okolij v mesta, zato so mesta postala nekakšno središče napetosti, tudi napetosti med mestom in podeželjem, razmišlja Vardjanova, narava pa je v ta mesta prihajala skozi parke, drevesa, zelenice. »Drevesa so bila najbolj vidni akcenti, ki so določali neko mestno podobo. S članki iz revij pokažemo, da so arhitekti že v 50. letih govorili o tem, kako je zelenje v mestu pomembno, in opozarjali, da drevesa padajo, konkretno na Celovški cesti, kjer so jih podrli zaradi širjenja ceste oziroma modernizacije mesta. In v tem smislu se zgodovina ponavlja,« pravi Maja Vardjan.
Takrat torej še niso govorili o ekoloških pasivnih hišah, so pa že govorili o odgovorni rabi virov, imeli so nekatera okoljska znanja, uporabljali so bioklimatske strategije, razmišljali so o varovanju okolja. Prostor so razumeli kot omejen ekosistem. Kustosinji ugotavljata, da se je v Sloveniji v primerjavi z državami po svetu relativno zgodaj vzpostavila okoljska zavest; že v začetku 50. let 20. stoletja so nastale prve naravovarstvene organizacije, pisali so se prvi zakonodajni okviri, civilnodružbena gibanja so začela opozarjati na okoljske probleme (protest proti HE Trnovo in znameniti »Happening na Vegovi«).
Evolucija in ergonomika
Relativno obsežna razstava je polna arhitekturnih in oblikovalskih zgodb iz naših logov, podčrtanih z naravo. Prav posebna pa je razstavna stena, ki jo napolnjujejo risbe rastlin manjšega formata, ki sta jih kustosinji našli narisane v arhitekturnih in oblikovalskih načrtih in sta jih zdaj posebej izpostavili, da so lahko zadihale svoje »življenje«. Med oblikovalskimi predmeti seveda nista manjkala niti legendarna lesena stola Rex in Lupina oblikovalca Nika Kralja, kjer se nazorno vidi, da so materiali tesno povezani z naravo, ko oblika konstrukcije sledi naravnim evolucijskim procesom in ergonomski logiki. Zanimiva je tudi vaza Plamen oblikovalke Janje Lah iz leta 1964.
Kustosinja Cvetka Požar pravi, da je nastala tako, da je oblikovalka les položila v model in ga zalila z vročo stekleno maso, pri čemer je les delno zgorel. Prav to gorenje je oblikovalo strukturo steklene vaze. Ko pa je takrat še mlad Oskar Kogoj začel sodelovati s podjetjem Meblo, je zanje oblikoval ergonomično prijazen plastičen in kovinski jedilni pribor za otroke, v katerem sta denimo dve žlici oblikovani tako, da posnemata obliko jajca.
Razstava v MAO je del Ekologije Bauhausa, skupnega raziskovalnega in razstavnega projekta, v katerega so se povezale tri ustanove – poleg ljubljanskega muzeja še pobudnica projekta Fundacija Bauhaus Dessau in zagrebški Muzej sodobne umetnosti (MSU). Zavezale so se, da vsaka postavi svojo razstavo, jeseni pa se srečajo v Ljubljani na strokovnem posvetu. Razstava bo na ogled do 30. oktobra.