Na temo samograditeljstva sta nedavno arhitekta Jernej Girandon in Anja Trobec izdala monografijo, ki je nekakšen priročnik teorije in prakse z dodano primerjalno študijo treh samogradenj iz treh časovnih obdobij, v katerih so se dela izvajala. Potovala sta tudi skozi zgodovino samograditeljstva in bogat arhivski material ter ga soočala s sodobnimi tehnološkimi in družbenimi izzivi.
Arhitekt in recenzent knjige Miloš Kosec meni, da samograditeljstvo ne pomeni zanikanja arhitekturnega načrta, ampak je le realizacija gradnje drugačna od tiste na gradbiščih s poklicnimi gradbinci. Ocenjuje tudi, da je pri nas samograditeljstvo preraslo v kolektivno izkušnjo več generacij, hkrati pa je postalo grešni kozel za razmah individualne gradnje, improvizacije, suburbanizacije in pomanjkanje kolektivnega načrtovanja. Danes, ko so stanovanja zgolj tržno blago in država ter občine ne ponujajo vzdržnih alternativ, je ob samogradnji priložnost za ponovni razmislek o njeni vlogi, kar mlada arhitekta tudi ponudita.
Izkušnja samograditeljstva
Soavtor monografije Jernej Girandon ima lastno izkušnjo s samograditeljstvom: »Samogradnja presega zgolj neko fizično delo, ki ga opraviš sam, skozi antropološki, sociološki vidik je nedvomno nekaj več. Veliko se denimo zraven naučiš, od vihtenja lopate do urejanja papirologije. Gre za zelo intenzivno, zahtevno in naporno izkušnjo – pri meni je trajala dve leti, včasih pa je trajala tudi po dvajset let in hiše še niso bile dokončane – ki pa posameznika vseeno na neki način opolnomoči. Ustvari prostor za mikro skupnost, kar je tudi danes ključnega pomena.«
Domače samogradbišče je za potrebe knjige primerjal še z dvema gradbiščema iz preteklih obdobij. »Zanimiva je bila ugotovitev, da je bil obseg dela pri gradnji hiše v 60. letih dvajsetega stoletja precej večji kot v 80. letih in v 80. letih precej večji kot danes. Recimo v 60. letih se je na domačem dvorišču gasilo celo apno, beton se je mešal na roke, pesek za granulacijo se je pobiral po nabrežjih rek in se nato presejeval ravno tako na dvorišču. Pri betoniranju plošče med nadstropji je sodelovalo od 15 do 25 ljudi, beton pa je bilo treba ročno transportirati na višino, kar je danes nepojmljivo. Pesek ti danes pripeljejo, zato je vsaj po tehnološki plati graditi precej lažje.« Tako včasih kot danes pa ljudi v samograditeljstvo sili neka nuja, potreba po rešitvi stanovanjskega problema.
Zakonodaja samograditeljstvu ni naklonjena. Pripomogla je k stigmatizaciji področja, predvsem pa se zadnjih trideset let nenehno spreminja, kar ustvarja kaos, zmedo in premalo točnih informacij. Pritožujejo se samograditelji in strokovnjaki, usklajeni nista niti Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) in Inženirska zbornica Slovenije (IZS). Je pa samogradnja lahko atraktivna tudi za arhitekturo, a kdor hoče delati kakovostno, potrebuje več časa kot nekdo, ki naredi samo »platnice projekta«, meni Girandon. Arhitekt je tisti, ki lahko pristopi kot svetovalec, projektira lahko le delno, išče možnosti, prilagoditve, enostavnejše rešitve. Hkrati samograditelj potrebuje tudi inženirje in nadzornika.
Pomoč in povračilo
Mediji danes promovirajo presežno arhitekturo, ki sodi v višji cenovni rang in se z njo ukvarja tudi večina arhitekturnih birojev, kar je zaradi večjih dobičkov razumljivo. Pri samograditeljstvu pa gre po navadi za brezplačno pomoč. »Pri nas se izpenjamo iz medosebnih odnosov z idejo, da nismo nikomur nič dolžni, okoli hiše imamo postavljene dvometrske betonske ograje in pod to tančico svobode se skriva dejstvo, da smo tudi za reševanje problemov sami. S tega vidika samograditeljstvo zahteva vpetost v kar veliko socialno mrežo, v katero je treba predhodno veliko vlagati. Gre za podobno vpetost, kot je bila značilna za predkapitalistične družbe,« razmišlja arhitekt.
V monografiji avtorja omenjata temeljno delo sociologa in antropologa Marcella Maussa The Gift, kjer avtor govori o kompleksnosti darovanja in vplivu darovanja na medosebne odnose v polinezijskih in melanezijskih skupnostih skozi tri temeljne akcije, ki spremljajo darovanje – darovanje, prejemanje in povračilo. Girandon meni, da ravno razsežnosti teh treh akcij strašijo sodobnega človeka, zlasti sprejemanje pomoči in obveza povračila. Pri društveni gradnji, tako značilni tudi za naš prostor, ko se je v socializmu prostovoljno gradilo planinske, lovske in ribiške koče (ki so jih danes zmožni vzdrževati le zasebniki ali občine), je šlo na neki način za »presežno«. Razen neke vpetosti v skupnost posameznik ni pričakoval povračila, šlo je za skupnostne prostore, za družbeno dobro.
Domovi so postali »pametni«
Hiša in stanovanje vedno nekako simbolizirata dom. »Danes so morda sanje o hiši vedno bolj oddaljene, tako da ljudje niti ne sanjajo več o tem, zato iščejo drugačne, cenejše rešitve stanovanjskega problema, lahko pa se tudi sprijaznijo s plačevanjem izjemno visokih najemnin,« razmišlja arhitektka Anja Trobec. »Pri nas se je največ gradilo v osemdesetih, čeravno je bila Jugoslavija v dolžniški krizi, prisotna je bila hiperinflacija, ni se dalo dobiti ključnih dobrin, kaj šele gradbenega materiala. Paradoks je, da je samograditeljstvo doživelo največji razmah v času socializma, ko so rasla tudi najbolj ambiciozna stanovanjska naselja, prav tista, kjer so danes najemniška stanovanja.«
Po njenem mnenju stanovanjski trg ni v popolnem razsulu ravno zaradi te dediščine socializma oziroma stanovanjskega fonda ter zaradi mansardnih stanovanj, ki jih mlade generacije predelujejo v samograditeljskih hišah. Čeprav imamo na voljo vse mogoče materiale in ogromen dostop do znanja, samogradnja domov vseeno peša. »Morda nam manjka poguma, morda celo kdo misli, da ne sme graditi sam. Vsekakor pa nam manjka kultura samoiniciativnosti, tako značilna za preteklo obdobje. Po tranziciji je posameznik postajal vedno bolj odvisen od trga in danes si mlade generacije sploh ne morejo predstavljati, da bi lahko bilo drugače, da so znanja in veščine lahko del neke skupnostne izmenjave, da je lahko tudi popravilo izmenjava, da kolektivna samopomoč deluje. Prostovoljna pomoč pri delovni akciji se danes celo enači z osebnim neuspehom, drugače kot v preteklosti, ko je bila to norma.«
Anja Trobec se v monografiji ukvarja tudi z razvojem sodobnih domov, ki so vedno bolj opremljeni z zapletenimi tehnologijami in postajajo vedno manj dostopni za samostojno vzdrževanje. »To udobje se nam prodaja kot nekaj zelo esencialnega: če so bile hiše nekoč nekakšni mehanski sistemi, se zdaj čedalje bolj digitalizirajo. Dom ni več tisti intimni prostor kot nekoč, vedno potrebujemo neko aplikacijo, da lahko te aparate uporabljamo. Proizvajalci skrbijo, da sistemi postajajo vedno bolj zaprti in s plačljivimi subskripcijami kupca silijo v nenehne nakupe novih izdelkov, za katere potem uporabniki plačujejo še dostop. Čeprav so kupili neki produkt, nikoli ni zares njihov. Dom bi moral biti prostor, kjer se skriješ pred svetom, tako pa je postal prostor, kjer si spet potrošnik, ob čemer čutim nelagodje.«
Avtorja monografije širita vedenja in izkustva o samograditeljstvu še naprej, prek debatnih razprav v lokalnih okoljih ter spletne strani (samograditeljstvo.si).
