Svet umetnosti je v zadnjih letih postal veliko bolj odprt in dostopen javnosti. Umetniška dela se lahko kupuje v galerijah, na sejmih, prek svetovalcev, na spletu in seveda na dražbah. Slednje so ustaljen sistem prodajanja in preprodajanja umetnin po svetu. Pomemben del pri prodaji umetnin so seveda zbiratelji, ki potujejo in iščejo slike za svoje zasebne ali javne kolekcije. Najslavnejše dražbene hiše so Christie's, Phillips in Sotheby's. Dražba je tako javni dogodek, kjer se zberejo ljudje z vseh področij umetnosti in zbirateljstva in se na podlagi konkurenčnih ponudb borijo za umetniško delo.
Kako poteka dražba
Antikvariat Glavan, ki v Sloveniji poleg Trubarjevega antikvariata prireja dražbe knjig, tiskov in zbirateljskih predmetov, pojasnjuje, da so dražbeni predmeti sprva na ogled tako na spletni strani kot v živo in le nekaj dni pred izvedbo dražbe. Na spletu ima Antikvariat Glavan tudi pravila javne dražbe, ki so usklajena s Trubarjevim antikvariatom. V primeru, da se dražbe udeležite, se morate pravil držati. Za redne kupce to pomeni, da vedo, kaj pričakovati. Dražitelj imenuje dražbeno komisijo in vodjo dražbe, ki je tudi pooblaščeni izklicatelj oziroma licitator. Vodja dražbe ima poslovno pooblastilo za pripravo in izvedbo dražbe in s tem povezano sklepanje poslov. Njegove odločitve nadzoruje dražbena komisija. Dražitelj oziroma licitator v razpisu javne dražbe določi datum, kraj in predmet javne dražbe, čas pred njo za ogled predmetov, izklicne cene in druge podatke. Na dražbi pa je mogoče delovati v treh oblikah: v živo, s pisno ponudbo ali po telefonu. Vsa navedena pravila so povzeta s spletne strani Antikvariata Glavan.
Iz ene največjih dražbenih hiš Christie's, ki je bila ustanovljena leta 1766, pa so nam pojasnili, da poleg priprave katalogov, razstavljanja dražbenih del in prirejanja dražb preverijo tudi vsakega kupca, ki se na dražbo prijavi. To pomeni, da poskrbijo, da ne gre za preprodajalca umetnin ter da ima kapital, s katerim lahko doseže vsaj izklicno ceno. Poudarjajo, da se dela pred javno dražbo ponudijo tudi galerijam, v primeru, da bi bila lahko pomembna za nacionalno zbirko.
Malo resnih dražb umetnin
Podobno pojasnjuje tudi direktorica Narodne galerije Barbara Jaki: »Na dražbi lahko sodeluje vsak, ki se prijavi. Narodna galerija pri tem nima prednosti, se pa z morebitnimi oziroma predvidenimi dražitelji iz Slovenije prej dogovorimo, da želimo umetnino pridobiti za nacionalno zbirko. Skoraj praviloma drugi dražitelji umetnine predhodno odstopijo v korist Narodne galerije. To je pomembno, saj bi z razpoložljivimi sredstvi sicer težko konkurirali.« Povedano drugače, velja nenapisano pravilo, da je Narodna galerija tista, ki ima prednost pred zasebnimi dražitelji, saj se oceni, da je delo izrednega pomena za nacionalno zbirko. Sledi dražba, na kateri je umetniško delo prodano po sistemu konkurence. Dražbeni predmet se šteje za izklican in prodan ter izroči udeležencu, ki v postopku dražbe ponudi najvišjo kupnino in pod pogojem, da je kupnino v celoti plačal dražitelju. Prevzem je mogoč naslednji dan, kupec pa mora v sedmih dneh po zaključku dražbe poravnati znesek in delo prevzeti. Če kupec zamudi rok plačila, lahko dražitelj prosto razpolaga s predmetom dražbe, še piše na spletni strani Antikvariata Glavan.
Vsi zgoraj navedeni postopki veljajo tako v tujini kot v Antikvariatu Glavan in Trubarjevem antikvariatu. Resnejših in večjih dražb umetnin pa je v Sloveniji malo, kar sovpada s tem, da je zbirateljski trg izredno majhen. Kot pojasnijo v galeriji in dražbeni hiši SLOART, imamo v Sloveniji tudi manj umetniških del kot v tujini. Posledično je ponudba ožja in manj zanimiva za tuje zbiratelje. »Tuje dražbene hiše se ne odločajo za odpiranje podružnic pri nas, ker je tržišče premajhno in ker se domači zbiralci usmerjajo v zbiranje del pretežno slovenskih umetnikov ali pa sodelujejo na dražbah v tujini. Kar bi bilo za naše okolje pomembno, je to, da bi dražbene hiše na Dunaju, v Münchnu, Trstu itn. dražile tudi sodobno umetnost, ki nastaja v Sloveniji. A žal smo za to premajhni,« pojasni majhnost trga Barbara Jaki.
Premalo dražb in
povsem brez regulacije
Kot so nam pojasnili v dražbenih hišah Sotheby's in Christie's, se dražbene hiše z izpostavami prilagajajo zakonom države, v kateri izpostava stoji. Nekatere države imajo pravila javnih dražb urejena z zakonom preko ministrstev za kulturo. To pomeni, da je nad dražbeno hišo in dražbeno komisijo še višji organ, ki skrbi za pravilno prodajo umetnin. Marsikatera država pa z zakonom ureja tudi višino davka, ki ga morata dražbena hiša in kupec ob prodaji dela na dražbi plačati.
V Sloveniji je zgodba nekoliko drugačna. »V zvezi z dražbami nimamo ustrezne zakonodaje, prepuščene so posameznikom, ki se tudi sicer ukvarjajo s trgovino z umetninami,« pojasni Barbara Jaki. O urejenosti dražb smo vprašali tudi ministrstvo za kulturo. Sporočili so nam, da v zvezi z dražbami nimajo nikakršnih regulacij ali pravil ter da se davek plača po pravilih trgovine. Povedano drugače, javna dražba umetnin se obravnava enako kot nakup avtomobila, hrane ali drugih dobrin. Kot so nam pojasnili v galeriji in dražbeni hiši SLOART, ki se pripravlja na veliko javno dražbo slovenskih impresionistov v decembru, morajo ob prodanem delu izstaviti račun kot za prodajo katere koli druge dobrine. Od računa se potem plača davek, ki je urejen z zakonom.
Prav zaradi neregulacije pa naj bi se v Sloveniji dražbe dogajale v tako imenovani sivi coni. To pomeni, da se dela prodajajo brez nadzora in z gotovinskim plačilom. Velik problem je tudi status samostojnega podjetnika, saj si slikarji ne morejo privoščiti prodaje dela, ker bi bili ob enkratnem velikem znesku v naslednjem letu primorani plačevati neprimerljivo višji davek. Ob tem je treba poudariti, da slikar ne proda slike vsak teden, ampak včasih tudi dlje časa nobene. V dražbeni hiši SLOART si želijo, da bi z decembrsko dražbo zbudili slovenski trg in zbiratelje ter z njimi nadaljevali. To bi pripeljalo do večje regulacij in bolj natančnega pregleda nad prodajo umetnin ter morda privabilo tudi zbiratelje iz tujine. Predvsem pa zmanjšalo sivi trg. V SLOART so prepričani, da imamo v Sloveniji veliko kakovostnih umetnikov in umetnin, ki si zaslužijo prodajo in poznanost, vendar so zaradi nevzpostavljenega trga povsem spregledani.
