Pretekli teden je minil v znamenju žensk tudi na 23. Mednarodnem feminističnem in kvirovskem festivalu Rdeče zore, ki je ponudil pester večmedijski program. Ta je potekal v živo, zahvaljujoč nekoliko sproščenim ukrepom za zajezitev pandemije, del pa se je odvijal tudi na spletu.
V brk tistim, ki žensko (in njeno osvoboditev) vidijo izključno v njeni reproduktivni vlogi, so se v sklopu festivala predstavili najrazličnejši profili ustvarjalk. Spregovorile so vizualne, glasbene, zvočne, stripovske, literarne, cirkuške in filmske umetnice, ki s svojim delom naslavljajo širok spekter vsebin, istočasno pa tudi pokažejo, kaj vse počnejo ženske, kako pestra sta njihovo udejstvovanje in družbeni prispevek.
Na koncertnem programu festivala v klubu Gromka v AKC Metelkova mesto je gostovala eksperimentalna pop in postpunk avtorica Mary Ocher, ki živi v Berlinu. Rojena je bila v Moskvi staršema ukrajinsko-judovskih korenin in je svojo mladost preživela v Tel Avivu. Njen družbenokritični opus je zaznamovan z njeno specifično geopolitično izkušnjo in naslavlja vprašanja identitete, pripadnosti in diskriminacije. »Ne povej jim, da si Rusinja, mi je svetovala mama,« na odru uvodoma bridko pripomni in nadaljuje: »Sem državljanka tako Rusije kot Izraela.«
V preteklem desetletju je nanizala številne albume. Zadnjega, The West Against the People, ki raziskuje meje pojma Zahoda, je prvič izdala leta 2017, ponatisnila pa lani. Služil je tudi kot osnova njenega pomenljivega in zgoščenega solo koncerta, na katerem se je predstavila v treh različicah – kot protestna folk pevka s kitaro in flavto, garažna sukalka sintetizatorjev zvoka in otožna femme fatale s klavirjem.
Njena prepoznavna podoba je skoraj komična. Z razkuštranim svetlolasim pažem in velikimi starinskimi očali spominja na slog nekakšne odpadniške sovjetske tajnice, a gre za resnobno ustvarjalko, ki občutljivo naslavlja zahtevne teme, mizoginijo in ksenofobijo. Nedavno je v sodelovanju z mednarodnimi ilustratorji izšel njen avtobiografski strip MOOP!, ki oriše pripetljaje s snemanj in turnej in v sklopu katerega je izdala dve novi skladbi. Njen angažma z glasbeno sceno pa se dogaja tudi v zaodrju. Vzpostavila je založbo in booking agencijo Underground Institute, ki združuje avtorje z alternativne scene kot odgovor na neenakosti pri distribuciji njihove glasbe s strani osrednjih tokov »okostenele in konservativne« glasbene industrije, poudarja Ocherjeva. Izkazalo pa se je, da največ podpore potrebujejo prav glasbenice, ki prednjačijo v katalogu te večplastne platforme. Med njimi je še ena gostja festivala, Azerbajdžanka Ya Tosiba, ki združuje poezijo sufijev in elektronsko glasbo.
Navkljub bleščečemu nastopu Ocherjeve so ta večer nagrado občinstva prejeli vsaj na videz brezskrbni rockerji Lelee, klubski maratonci Radia Študent izpred dveh let, ki so pravkar izdali svoj debitantski album Čuka bije pumpa pri regionalni založbi Moonlee Records. Razigrani četverček, zaznamovan z izročilom jugoslovanskega rocka in popa, sestavlja znan nabor imen z alternativne scene. Izstopa karizmatična Beograjčanka Jelena Rusjan, vokalistka in bas kitaristka, ki sicer ustvarja tudi v gledališču. Makedonski kitarist Damjan Manevski je v glasbi pristaš pristopov naredi sam, bobnar Jan Kmet je del odmevne postpunk skupine Balans, nazadnje pa se je zasedbi pridružil klaviaturist Blaž Gracar, podzemni hiphop producent, ki med drugim ustvarja igre s kartami. V senci še trajajoče pandemije (in bližnje vojne) so obiskovalci le dobili priložnost za ples, Lelee pa napovedujejo več obetajočih koncertov v prihajajočih mesecih.
