Muzeji in galerije se podnebnih aktivistov bojijo. Ti namreč v galerijo vstopijo kot običajni obiskovalci, torej jih ni mogoče opaziti ali izločiti. Prvi ukrep, ki so ga uvedli, je bil zaščita del s pleksi steklom. Čez čas se je izkazalo, da to sicer zavaruje slike pred neposrednimi udarci ali tekočinami, vendar ne gre za zadostno zaščito. Razlita tekočina se razlije po steklu ter med okvirjem in steklom steče na robove slik. Zato jih posledično poškoduje.
S tem ko aktivisti delo napadejo, ne povzročijo le stroškov, temveč umetnino vedno vsaj malo poškodujejo. Lani se je zgodil napad na delo Edgarja Degasa Mala plesalka, ki je razstavljeno v Narodni galeriji v Washingtonu. Aktivista sta po vitrini razlila razne barve in se prilepila na podstavek. Po besedah tamkajšnjih zaposlenih so za čiščenje vitrine, podstavka skulpture in okolice potrebovali več ur, poleg tega se je del razlite tekočine odbil od vitrine in poškodoval dela, razstavljena v bližini. Vodstvo galerije je zapisalo, da so za restavracijo porabili 2400 dolarjev. Degasovo umetnino so bili primorani umakniti iz razstavnega prostora, ker pa gre za relativno staro skulpturo, izdelano iz voščenega materiala, pomeni vsak premik nevarnost za razpoke. Zaradi tega se določena dela iz galerijskega prostora sploh nikoli ne premaknejo. Kaj pomeni zavarovati umetnino, smo vprašali tudi višjo konservatorko-restavratorko v Narodni galeriji Andrejo Ravnikar, ki nam je povedala: »Stroški zavarovanja umetnin so višji, vendar se s takšnim varovanjem možnost poškodb znatno zmanjša. Če pa bi do incidenta vseeno prišlo in bi se umetniško delo poškodovalo, ga v večini primerov lahko vrnemo v razstavljivo stanje, strukturne poškodbe pa v smislu ohranjenosti originalnih prvin ostanejo nepovratne.« Umetnino torej lahko restavrirajo, a nikoli več ne bo v prvotnem oziroma originalnem stanju, dodaja.
Ni ukrepa, ki bi pomagal
Leopoldov muzej na Dunaju je s koncem leta 2022 prepovedal vstop v galerijo s torbami, plašči, jopicami s prevelikimi žepi, jopicami s kapucami itd. Vse osebne stvari morajo obiskovalci pustiti v omarici. Vsa dela so zaščitili s pleksi steklom, varovalce umetnin pa potrojili. Ukrepi niso delovali, saj so aktivisti skupine Letzte Generation (Zadnja generacija) na delo Gustava Klimta vrgli črno tekočino. Ta se je razlila po steklu in tleh ter poškodovala spodnje robove slike. Direktor Leopoldovega muzeja Hans-Peter Wipplinger je razkril, da so aktivisti tekočino v galerijo prinesli v termoforju, pritrjenem na prsi in skritem pod srajco. Napad bi lahko preprečili le tako, da bi obiskovalce pregledali z intenzivnimi telesnimi postopki, podobno kot na letališču. »Če bi začeli uvajati takšne postopke, vsa ideja o tem, kaj je muzej, umre. Muzej je prostor, ki je odprt za javnost, in tako mora ostati tudi v prihodnje,« je še dodal Wipplinger.
Direktor Narodnega muzeja Švedske Patrick Amsellem je razložil, da je lani jeseni začel pripravljati muzej na morebitne napade aktivistov. Po njegovih besedah se muzej v sodelovanju z vlado trudi sestaviti pravno podlago, s pomočjo katere bi od aktivistov oziroma tistih, ki delo napadejo, lahko zahtevali odškodnino. Muzeji in galerije po svetu se se začeli povezovati, saj napadi ne pojenjajo. Bojijo se namreč, da bi nekega dne prišlo do resne poškodbe del, ki jih niti restavratorsko-konservatorski posegi ne bi vrnili v pravo stanje. Večina muzejev in galerij v sodelovanju z vlado išče pravne podlage, s pomočjo katerih bi od napadalcev zahtevali finančno povrnitev stroškov v višini popravila del. Namestnica umetniškega vodje Muzeja kraljice Sofije v Madridu Mabel Tapia je dejala, da ne bo nikoli dovolila, da bi Picassovo protivojno mojstrovino Guernica iz leta 1937 zaprli s steklom. Delo je po njenih besedah simbol svobode in boja proti fašizmu, zato mora biti odprto. Varnostnike v galeriji je razporedila na način, da ščitijo predvsem najbolj znane slike, zaposlili pa so posebne enote, ki so specializirane za opazovanje ljudi.
Direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin pa je povedal: »Pomembna je preventivna dejavnost pri preprečevanju napadov, saj lahko nekatere akcije umetniška dela trajno poškodujejo. Za izvajalce – okoljske aktiviste – pa ima lahko ponavljanje podobnih akcij seveda tudi protiučinek, saj njihovo dejanje pomeni, da jim ni mar za dediščino, tako kot človeštvu ni mar za okolje«.
