Napovedana združitev lani ustanovljenega Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije je vzbudila pričakovano nasprotovanje v krogih sedanje opozicije. Ministrica za kulturo Asta Vrečko vztraja pri odločitvi.
Ministrstvo za kulturo je pred dobrim tednom napovedalo, da bodo Muzej slovenske osamosvojitve (MSO), ki ga je ob nasprotovanju pretežnega dela strokovne in širše javnosti marca lani ustanovila prejšnja vlada Janeza Janše, ukinili kot samostojno ustanovo in ga skupaj z Muzejem novejše zgodovine Slovenije (MNZS) združili v nov javni zavod oziroma muzej. Ministrica za kulturo Asta Vrečko je kot enega ključnih razlogov za to odločitev navedla mnenje raziskovalne in muzejske stroke, ki je ob ustanovitvi MSO opozarjala na pomanjkanje strokovnih argumentov za takšno potezo, saj se s tematiko osamosvojitve sistematično že ukvarja vrsta obstoječih muzejskih in drugih ustanov. Dodala je, da je šlo »očitno za ideološki projekt prejšnje vlade« in da po prepričanju stroke preučevanja novejše in sodobne zgodovine, vključno z obdobjem osamosvojitve in devetdesetih let, »ne smemo ostro ločevati«. Združitev muzejev naj bi se, kot so dodali na Maistrovi, zgodila v zelo kratkem času, pri čemer se bodo sodelavci MSO, ki ga od letos vodi direktor Željko Oset, pridružili zaposlenim v MNZS, ki ga vodi Jože Dežman. Oba omenjena je na njun položaj imenovala prejšnja vlada, zaradi česar je mogoče odločitev za oblikovanje združenega muzeja razumeti tudi kot eleganten način za menjavo na vodilnih mestih – kajti novi zavod bo dobil tudi novo vodstvo.
Zgolj politizacija strokovnosti?
Napovedana združitev Muzeja slovenske osamosvojitve z Muzejem novejše zgodovine Slovenije je pričakovano naletela na odklonilne odzive na političnem polu, kjer so si muzej osamosvojitve sploh zamislili. Prejšnji predsednik vlade Janez Janša, ki je tudi podpisal akt o ustanovitvi MSO, je denimo »ukinitev muzeja, ki obeležuje spomin na nastanek naše države«, označil za sramoto, ki naj se ne zgodi, stranka SDS pa je načrt ministrstva za kulturo označila kot »podcenjujoč in zavržen pogled na ključno obdobje nastanka naše samostojne države«. Proti ukinjanju MSO kot samostojne ustanove se je nato opredelilo tudi Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, katerega predsednik Lojze Peterle je izrazil prepričanje, da si osamosvojitev zasluži dostojen naslov v krajini slovenskih muzejev, v primeru, da bo do združitve vseeno prišlo, pa napovedal celo možnost demonstracij v podporo MSO, saj naj bi v združenju prejemali številne proteste proti njegovi ukinitvi. Poslanska skupina SDS je prejšnji ponedeljek zahtevala tudi sklic nujne seje parlamentarnega odbora za kulturo, na kateri naj bi razpravljali izključno o »likvidaciji« MSO; seja bo 7. novembra.
Ministrica Asta Vrečko je v odgovor na kritike ponovno poudarila, da se MSO ne ukinja, temveč se ga združuje z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, za kar naj bi obstajali različni strokovni razlogi, med drugim na primer ta, da MSO nima lastne zbirke, kar je sploh osnova za ustanovitev muzeja, in bi lahko njegovo delo temeljilo zgolj na pridobivanju in ukvarjanju z zbirkami drugih ustanov, ki že obravnavajo tematiko osamosvojitve, zato bi bil kot samostojna ustanova
neracionalen. Zatrdila je tudi, da bodo delovna mesta kustosov in strokovnih sodelavcev v muzeju ohranili in se bo lahko zato raziskovalno delo
o obdobju osamosvojitve celo okrepilo. Spomnila je še, da so ustanovitvi MSO lani nasprotovali tako muzeji
in vse stanovske organizacije kakor tudi veteranske organizacije. »Tu gre zgolj za poskus politizacije neke strokovne odločitve,« je dodala in napovedala, da bodo strokovne argumente v prid združitvi še enkrat podrobno predstavili na prej omenjeni seji odbora za kulturo.
Kdo zavaja in kdo ne?
Napeti so tudi odnosi med kulturnim ministrstvom in Moderno galerijo, katere direktor je v mandatu prejšnjega ministra za kulturo Vaska Simonitija postal Aleš Vaupotič. Po tistem, ko je ministrica pred približno tremi tedni omenila, da vodstvo Moderne galerije ne uživa več zaupanja ministrstva (enako je dejala o Javni agenciji za knjigo, katere direktor Dimitrij Rupel je nato odstopil), kot razlog za to pa navedla slabe odnose med direktorjem in zaposlenimi, zaplete pri plačilu honorarja umetnici Niki Autor in pa razstavo, s katero se tamkajšnji kolektiv kustosov ni strinjal, se je direktor Vaupotič v svojem odzivu uprl omenjenim navedbam. O odnosih je tako zapisal, da je že večkrat poskušal pojasniti razmere predstavnikom ministrstva in da se trudijo izboljšati komunikacijo v kolektivu, da pa del zaposlenih »sodelovanje vnaprej zavrača«. Za honorarje je zatrdil, da so bile vse pogodbene obveznosti poplačane, ministrstvo pa nato pozval tudi h konstruktivnemu dialogu pri reševanju težav.
Zdi pa se, da so pogledi na razmere v Moderni galeriji precej raznoliki: prejšnji teden se je v podporo direktorju Vaupotiču javno oglasil predsednik sveta zavoda Aleksander Bassin in menil, da »vodstvo težave ustrezno rešuje«, dodal pa še, da mnogi zaposleni delujejo nemotivirano in da je svet poleti ministrstvu predlagal tudi revizijo poslovanja zavoda v obdobju zadnjih desetih let, a odgovora še ni prejel. Toda še isti dan se je odzval Igor Španjol, predstavnik zaposlenih v svetu zavoda, in poudaril, da člani sveta o Bassinovi izjavi niso bili obveščeni in da ta ni bila usklajena s svetom, pristavil pa tudi, da svet ni nikoli podal predloga za revizijo, ki ga je omenjal Bassin.
