Kot je v obrazložitvi zapisala žirija, je Božičeva pesniška zbirka »osupljiv in preobražujoč vstop v zgoščeno izpisane pesniške pokrajine, za katere se zdi, kot da ležijo med nekim zdaj in nekim nikdar več, kot da so že pozlatele v spominu, a so obenem še vedno tu«.
Prepoznamo stvarne prostore, ki drsijo iz konkretnega v abstraktno, iz posvetnega v sveto. »Tu se odvijajo profani obredi, kjer se na žrtvenik polagajo sanje in samote, kjer se iščejo krute dlani drugih, tu se išče zvezo in zavezo z nebom,« je izpostavila žirija. Dodala je, da se ob tem »dogaja nenehno pogledovanje k nebu, iskanje utehe, višjega reda, a nebo ne sprejema, ne vrača, zdi se, da je le odprto žrelo, le privid izgubljenega raja, zato ostaja le nenehno hlepenje, izhlapevanje iz razpoke zemeljskega časa«.
A kot ugotavlja žirija, Božičev jezik izjemne, neklišejske čustvene intenzivnosti, ki naravno prehaja od povzdignjenega k pogovornemu, ni jezik brezupa, le zapisuje, pričuje. »In mogoče je največja zaveza prav v tem: biti priča, biti popisovalec z roba prostora in časa, dati ime tistemu, kar je izgubljeno, spregovoriti z osupljivo intenzivnostjo jezika, katerega pomeni ponikajo v globine srca, se vtopijo v telo, ostanejo tam za zmeraj in se vračajo kot dolgo pozabljene sanje,« je sklenila žirija.
Kot je ob prejemu nagrade dejal Božič, je posebej vesel, da je nagrada utemeljena na poglobljenem branju. "Če je v ozadju neko poglobljeno in ne površinsko ukvarjanje, potem se mi zdi, da je poezija res močna in lahko učinkuje na bralstvo ter ga nagovarja," je izpostavil Božič, ki mu nagrada pomeni dvojno prepoznanje. Na eni strani se z nagrado pripiše neka določena vrednost sami zbirki, po drugi strani pa to vidi tudi kot prepoznavo vztrajanja v poeziji.
Božič, ki je tudi glasbenik, klasični filolog in prevajalec, je pesnik mlajše generacije. Opozoril je na problem tega, da je danes nemogoče živeti od poezije, zato se mora pesnik vedno ukvarjati še z nekim drugim delom. Ker je v današnjem svetu veliko prekarnega dela, ki ne nudi stabilnosti, pa je ukvarjanje s poezijo, ki postaja dejavnost prostega časa, še toliko težje, saj je tega časa vse manj.
Predsednik žirije Ivan Dobnik in njeni člani Franci Novak, Jana Putrle Srdić in Magdalena Svetina Terčon so prejemnika letošnje Jenkove nagrade izbrali med petimi nominiranci, med katere so poleg Božiča izbrali Nino Dragičević z zbirko Ampak, kdo?, ki je letos izšla pri založbi Škuc, Sergeja Harlamova z zbirko Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja, ki je izšla lani pri Literarnem društvu IA, Tiborja Hrsa Pandurja z zbirko Psyops, ki je izšla lani pri Literi, in Gregorja Podlogarja z zbirko Atlas, ki jo je lani izdala LUD Šerpa.
Kot je povedal Dobnik, se je žirija soočila z veliko pesniškimi zbirkami, izdanimi v zadnjem letu in pol, ter imela zahtevno delo pri izbiri nominirancev. Pri vrednotenju je iskala posebnosti in presežne značilnosti posameznih zbirk. Vsaka izmed njih je, kot je poudaril Dobnik, specifična, avtorsko izjemno močna in sugestivna.
Nagrada, poimenovana po pesniku Simonu Jenku (1835-1869), je stanovska nagrada, ki jo Društvo slovenskih pisateljev, podeljuje že od leta 1986. Jenkovo nagrado vsako leto podelijo na obletnico pesnikovega rojstva, ko se v Kranju zaključujejo tradicionalni Jenkovi dnevi, s katerimi slavijo pesnika, poudarjajo njegov pomen in izročilo ter ga skušajo približati sodobnim generacijam.
»V Kranju dejansko veliko dajemo na kulturo. Tudi kultura je Kranju veliko dala in zato z veseljem podpiramo Jenkove dneve in na ta način ohranjamo ter bogatimo slovenski jezik,« je izpostavil kranjski župan Matjaž Rakovec. Spomnil je, da so letos v Kranju uredili tudi Jenkovo rezidenco ter Park slovenske himne v neposredni bližini kraja, kjer sta pokopana Jenko in France Prešeren.
