Kako razumete spomin? Kaj to je?
S spominom sem se začel ukvarjati, ker sem mislil, da je del naših misli, ki je zadolžen za to, da si zapomnimo več in da stvari lažje prikličemo v spomin. Predvsem v šolskem kontekstu. To je bil moj prvotni vzgib. V srednji šoli sem želel imeti fotografski spomin, zato sem ga začel raziskovati. Ta strast ostaja z mano že več kot 20 let in ugotovil sem, da je točno pomnjenje informacij še najmanjši del spomina.
Spomin razumem kot neverjeten del nas, naše osebnosti, našega delovanja. Ne moremo se ločiti od svojega spomina oziroma če vzamem vse svoje spomine iz sebe, ne vem, kaj sploh še ostane. Ta preplet spomina z nami, kot tudi z našimi kognitivnimi sposobnostmi, je zelo močan. Danes me predvsem navdušuje ta vseprisotnost in prepletenost spomina z nami, vse funkcije, ki jih opravlja, in seveda tudi možnost, da ga izboljšamo.
Pravite, da ste spomin sprva razumeli kot veščino. To najbrž pomeni, da ste se zavestno odločili graditi svoj spomin.
Če ste začeli delati vaje za spomin, kako ste nadaljevali treniranje spomina? Ste si ustvarili svoje vaje?
Verjetno sem predelal vse vaje za spomin, kar jih na tem planetu obstaja. S tem sem te vaje ponotranjil, kot tudi način, kako nekoga pripeljati do tako imenovane palače spomina. Ugotovil sem, da imajo nekateri ljudje težave že samo z uporabo domišljije ali pa s tem, da bi si dovolili razmišljati narobe in nenavadno. To pa je osnova tehnik pomnjenja. Tudi zaradi dela v gledališču, kjer je prav tako potrebno delo s pomnjenjem, sem lahko še dodatno izoblikoval sistem tehnik, ki gradijo veščino predstavljanja, pomnjenja in tako dalje. In vse to nas pripelje do palače spomina.
Kaj je palača spomina?
Palača spomina je tehnika, ki mi je spremenila življenje. Vem, sliši se smešno, ampak je res. Je mnemotehnika, ki so jo že antični Grki uporabljali, da so si zapomnjevali govore, epe in urili svoje mišljenje.
Knjiga, ki je v torek uradno izšla, ni vsakdanja knjiga o spominu. V njej niso samo vaje in naloge za spomin. Kako ste se lotili ustvarjanja in do česa nas knjiga pripelje?
Že od začetka sem vedel, da bo imela knjiga dva dela. Nasvete in tehnike pomnjenja na eni strani, to je priročniški del, ter poljudnoznanstveni del, ki govori o spominu, kot ga danes razumeta nevroznanost in psihologija. Bralcem bi rad pomagal, da najprej spoznajo svoj spomin in vse njegove razsežnosti, potem pa se ga naučijo v praksi tudi izboljšati. V prvem delu nizam več zgodb, anekdot, eksperimentov in spoznanj, v drugem pa postopno razkrivam tehnike pomnjenja, ki jih sam uporabljam ves čas.
Verjetno pa knjiga vsebuje vaje in naloge, nam lahko podate primer?
Seveda! Od preprostega zapomnjevanja seznamov do nizov števil ali pa receptov, pesmi, govorov in drugih izzivov. Na samem začetku bralcem predstavim vajo, ki je postala kar moj način življenja. Poimenoval sem jo »Ne mi povedat!« in je boj proti refleksu, da reči, ki se jih ne spomnimo, takoj poiščemo na spletu ali pa nam jih povedo prijatelji. Predlagam, da v tem trenutku raje rečemo »ne mi povedat« in se lotimo brskanja po svojem spominu, pri tem pa si pomagamo z različnimi triki.
Je pa knjiga tudi vizualno drugačna. Posebej izstopajo pisave, ki so mestoma drugačne, morda so zapisane ležeče. Zakaj tak prijem pri oblikovanju? Ima to povezavo s treniranjem spomina?
Pri tej knjigi je sodelovalo ogromno ljudi in vsak od njih je veliko prispeval h končni podobi. Na prvem mestu je to zagotovo urednica Tina Bilban, ki me je vodila med ustvarjanjem knjige. Nisem poznal vseh korakov, niti načina razmišljanja, ki je potreben, da knjiga nastane, in Tina je bila režiserka mojega procesa, če uporabim gledališko metaforo. Pomemben del pa so bili tudi oblikovalci, Studio Ljudje, s katerimi se je razvil odličen dialog. Ustvarili so igrivo podobo, ki bralca spodbuja k razmisleku in ga mestoma tudi nasmeji. Iskali smo zanimiv način za poudarke, ki jih je v knjigi veliko, hkrati pa so pogosti tudi komentarji. Z bolj razgibanimi postavitvami obeh smo želeli vzbuditi pozornost bralcev – ta je namreč bistvenega pomena tudi za pomnjenje.
Ni pa to strokovna knjiga, kajne?
Je in ni. Pisana je v mojem slogu, med pisanjem sem imel v mislih dvorano radovednih gledalcev in občutek sem imel, da pišem njim. To ne pomeni, da je knjiga pisana neknjižno, le podajanje vsebin je poljudnoznanstveno, sproščeno. Trudil sem se, da tudi zapletene teme podam na razumljive in zanimive načine, in upam, da bo to prišlo do bralcev. Smo pa poskrbeli, da je bila vsebina strokovno pregledana in v debatah z obema recenzentoma, kliničnim psihologom Simonom Brezovarjem in nevrologom Rokom Berlotom, sem se ogromno naučil.
Knjigo je že bilo mogoče kupiti v prednaročilu, prodali ste že okoli 1200 izvodov. Knjige ste tudi podpisovali. Kdo so ti prvi kupci knjige?
Trudil sem se, da sem vsako prednaročeno knjigo podpisal, kdor je želel, pa je dobil tudi posvetilo. Ta izkušnja je bila zelo lepa, presenetil me je stik z bralci, čeprav se je zgodil na daljavo. Videl sem, kdo so bili prvi, najbolj zainteresirani bralci. Knjigo so kupovali starši za svoje otroke, dijaki in študentje sami zase, potem pa odrasli zase ali svoje prijatelje, še starejši pa spet zase in tudi za vnuke. Skratka, cel spekter generacij in njihova sporočila so me navdihnila. Nekateri so jo kupili zato, da bi se lažje učili, spet drugi za izboljšanje spomina, nekateri pa le zato, ker si želijo o spominu vedeti več. Očitno je zanimanje za to temo veliko.
