Palača sladkorja, nekdanja Šećerana, je nastala kmalu po potresu leta 1750, na morski obali, mimoidoče pa sta o dejavnosti v njej podučili tudi na fasado pripeti kamniti moški glavi s stožci sladkorja v laseh. Rafinerijo sladkorja je zgradila Glavna trgovska družba Trsta in Reke, največji delež kapitala je bil nizozemski, Marija Terezija pa je z njo skušala dati nov gospodarski zagon Avstrijskemu primorju - toliko o globalizaciji avant la lettre.
Del prostorov današnjega Muzeja mesta Reke v prvem nadstropju, kjer so ga dejansko nekoč izdelovali, je tako posvečen prav sladkorju, medtem ko je višje, razkošnejše nadstropje zasedala uprava. Spremljamo lahko pot proizvodnje od polj sladkornega trsa, ki so ga v Ameriki gojili afriški sužnji, do rafinerije, v kateri so delali brezpravni delavci in delavke, ki so iz njega izcimili bele kristale, strjene v glinenih stožcih, iz katerih je skozi luknjico spodaj odtekala melasa.
Zgodovina mesta
Osrednji del muzeja je namenjen zgodovini mesta, tako politični, vojaški in gospodarski kot kulturni, ohranjena je tudi zelo lepo poslikana secesijska sobana. Stalna zbirka hrani tudi dokaze o očitni skrbi za ljudstvo, saj je to vedno potrebno resne vzgoje. In koga je treba bolj vzgojiti kot ženske? Tako lahko preberemo prav njim namenjen razglas iz leta 1530 z jasnim sporočilom: »Ukazujemo in odrejamo, da morajo vse blodnice, o katerih gre javni glas in mnenje, da so blodnice ali zvodnice, stanovati na oddaljenih krajih ob obzidju mesta Reka.« Vse blodnice, o katerih gre javni glas, da so blodnice... - ta vrhunska sofistična formulacija, ta obsodba na podlagi »javnega glasu« je nedvomno zrasla v kakšni modri, globoko verujoči moški glavi. So pa tako meščani vedeli, kam morajo zaviti, če so potrebni zabave.
A trda je istega leta predla tudi ljubiteljem pujskov, ki so jih resno opozorili: »Predvideno je, da naj si zaradi čistoče in ugleda našega mesta nobena oseba - domača ali tuja - ne dovoli, ne drzne imeti svinj ali pitancev, ki bi prosto hodili ali se potepali po mestu Reka, podnevi ali ponoči.«
Umetniška družba
V svoje muzejsko krilo pa se je po gostovanju v Zagrebu nedavno vrnila stalna razstava Neznani Klimt – ljubezen, smrt, ekstaza. Gre za dela dunajske slikarske trojice, ki so jo sestavljali brata Gustav in Ernst Klimt in Franz Matsch, ki se je na začetku svoje ustvarjale poti imenovala Umetniška družba.
Tudi ta zbirka ima zanimivo zgodovino. Nastala je kot naročilo mladim umetnikom na zahtevo avstrijskega arhitekturnega ateljeja Ferdinanda Fellnerja in Hermanna Helmerja, specializiranega za gradnjo gledališč in koncertnih dvoran, ki je na Reki leta 1885 zgradil sodobno gledališče, današnje Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca; to je bila prva zgradba, ki je imela v mestu električno napeljavo. Vsak od takrat treh še neznanih slikarjev je prispeval po tri dela, ki so bila kratek čas, pred odhodom na Reko, razstavljena v dunajskem muzeju, in ki obravnavajo antično tematiko; ta jim je omogočala določeno mero golote in erosa, kar se je ujemalo z ohlapnejšo »moralo« gledališč. So pa v reškem gledališču slike postavili visoko v kupolo, zato jih je bilo težko opazovati, pohujšanje pa je bilo tako morda vsaj malo nevtralizirano.
Leta 2018 so restavratorji s kupole slike sneli, jih nadomestili s fotografijami, originale pa restavrirali in jih leta 2020 razstavili v Palači sladkorja, ki so jo takrat prenovili in vanjo prenesli sedež Muzeja mesta Reke; prenova muzejskega dvorišča, ki bo povezovalo bodočo umetniško četrt, še traja. Te slike, ki jih zdaj lahko opazujemo potopljene v črn žamet, ki priklicuje gledališko atmosfero, nedvomno kažejo kasnejši razvoj slikarjev, še posebej je zo očitno pri Gustavu Klimtu, ki je umrl le sedem let po otovoritvi gledališča, a je že v teh malo znanih, zgodnjih delih - Sveta Cecilija, Antonij in Kleopatra ter Orfej in Evridika - pokazal izjemno nadarjenost.
