Po projektu ob 200. obletnici Prešernovega rojstva v Narodnem muzeju se Vuk Ćosić po dvaindvajsetih letih ponovno vrača k predstavitvi sovražnega govora; ta je takrat pustošil predvsem na spletnem mestu matkurja, zdaj pa na twitterju. Ker je večna referenčna točka vsakega Slovenca Prešernov Sonetni venec, se nam na razstavi Nacija - Kultura prešernovska struktura kaže skozi Ljudstvo, Panteon in Vodjo.
Ljudstvo
Tam, kjer na steni piše Ljudstvo, lahko na monitorjih spremljamo več milijonov slovenskih tvitov, ki jih je Ćosić podvrgel strojni semantični analizi, ta pa jih je kategorizirala po temah. Avtor jih je izbral štirinajst, za katere se mu zdi, da »v seštevku pomagajo začutiti duha ljudstva«: volitve, vreme, zdravilstvo, šport, turizem, vojna, religija ... Na vsakem od zaslonov se tako vrstijo tviti na določeno temo, naključni, nekronološki. »In brez estetske ali moralne preokupacije. To je zgolj rudimentarni filter za prisluškovanje duhu ljudstva. Ko to bereš, se arome jezika ponavljajo: neučakanost, primitivizem, žalitve in tudi sovraštvo,« pojasnjuje avtor.
Panteon
Pri projektu je Ćosića zanimalo, ali bo empirija potrdila teorije o radikalizaciji družbe in morda razkrila, kakšno vlogo pri tem igra Panteon, ki mu je namenil drugi sklop. Ta je v nasprotju z Ljudstvom zelo pedantno kuriran, uredniško izbran: »Tu je štirinajst najbolj vplivnih ustvarjalcev, ki označujejo naš duhovni prostor, ki so ga kolonizirali. Od vsakega od teh ustvarjalcev, od Hojsa, Turka, Janše do Črnčeca ali Škrinjarjeve, sem izbral njihove najbolj vrhunske dosežke, njihova temeljna dela; in tako imamo zdaj kánon.« Te tvite je nato predal »pedantno natrenirani AI, umetni inteligenci«, ki je prebrala nešteto sonetov, novic, tvitov, člankov in tako razvila jezik. Vsakemu tvitu/verzu izbranih avtorjev je tako AI dodala logično nadaljevanje soneta.
Tenkočutni tviterski stih Damirja Črnčeca, nekoč sodelavca Janševe, potem Šarčeve, zdaj pa Golobove vlade, se denimo glasi takole: »Spokajte! Deportacija je edino zdravilo!/ To je sporočilo za nezakonite migrante,/ ki danes protestirajo v LJ!« Umetna inteligenca je logiko njegove misli nadaljevala s stihi: »Saj ne vedo, kaj počnejo. Ko bo konec sveta;/ In to so ljudje brez časti in morale.«
Aleša Hojsa je poneslo v vrtnarstvo in ginekologijo: »Ko vas bodo naslednjič prepričevali,/ da so slovenska moderna umetnost tudi barvni fleki na platnu/ ali korenje v vagini in riti, vedite/ da to ne počno zato skrbi o naši 'kulturni nerazgledanosti'.« Stroj je nadaljeval po njegovih stopinjah: »V tem je čar. V tej temi ste vi sami!/ In da se vam zdim kot kak mačo od pletene kraljice.« Dobrodušna. pa je pesem Mojce Škrinjar: »Privoščim vam ventilator«, katere nadaljevanje gre takole: »V rokah so mi svetile črne srajce/ in v srcu sem imel samo eno:/ preveč je bilo zamišljenih sanj.«
Vodja
Tretji del razstave je Vodja, njegova prižnica ali govorniški oder, kjer je častno izpostavljen njegov začetek še čisto svežega soneta: »Spodnji sliki pojasnita bistvo: Najbolj skrajno leva/ vlada@vladaRS v Evropi je v Sloveniji. Hkrati Slovenci/ plačujemo eno najdražjih cen elektrike.« Umetna inteligenca je dosledno sledila Vodjevemu duhu, ona ve, kaj bo njegova naslednja misel: »Za kar smo se zadolžili in za kaj vse bomo še plačali./ In to so najbolj nizkotne šale na svetu.«
Seveda se lahko kritični poznavalec poezije vpraša: smo torej prepuščeni umetni inteligenci, bo ta prevzela mesto naših velikanov? Je to naša prihodnost? Možni odgovor je postleibnizovsko lakoničen: če bo to pomenilo, da ne bomo več poslušali stihoklepcev, kot so zgornji, to morda ne bo najslabši izmed vseh možnih svetov.
