V kreativnem centru Poligon so nedavno pripravili četrti del raziskave Slovenski kulturno-kreativni delavec v času covida-19, ki se nanaša na stanje letos spomladi. Izsledki so pokazali, da se kljub izteku epidemije kriza v sektorju poglablja: trenutno več kot polovica delavcev nima dovolj denarja za preživetje, kar velja zlasti za neodvisne oziroma samozaposlene ustvarjalce. Zato ni presenetljivo, da vsak drugi razmišlja o tem, da bi se s kulturo prenehal ukvarjati, desetina pa jih je sektor že zapustila.
Samo korak od propada
»V sektorju vlada grozljiva revščina, ki pa jo v veliki meri zakriva podpora bližnjih,« ugotavlja Eva Matjaž, programska vodja kreativnega centra Poligon, ki je raziskavo opravila skupaj s sociologinjo in raziskovalko Polono Černič ter ekonomistom Luko Piškoričem, direktorjem Poligona. »V resnici lahko že govorimo o privilegiranosti ustvarjanja, saj si ga večinoma lahko privoščijo le še tisti z ustreznim socialnim zaledjem. Med najbolj šokantnimi podatki je zagotovo ta, da vsak drugi delavec v kulturi nima sredstev za nakup nadomestnega delovnega orodja, če bi se mu to pokvarilo – kot so na primer računalnik, glasbeni inštrument ali šivalni stroj.«
V raziskavi je sodelovalo 1005 delavcev iz slovenskega kulturno-kreativnega sektorja, med njimi skoraj dve tretjini žensk; povprečna starost sodelujočih je bila 41 let. Enako kot v prejšnjih merjenjih so v raziskavo vključili vse delujoče v kulturi ne glede na status, od študentov in delavcev prek avtorskih pogodb, samozaposlenih v kulturi in samostojnih podjetnikov do zaposlenih v podjetjih, zasebnih zavodih, društvih in zadrugah ter zaposlenih v javnih zavodih; zajeli so tudi neprijavljene delavce, ki so dejavni na vsaj enem področju kulture. Približno 61 odstotkov sodelujočih je bilo iz osrednjeslovenske regije, zgolj dobra petina pa iz krajev z manj kot 25.000 prebivalci.
Največ anketiranih deluje na podpodročjih uprizoritvenih umetnosti (15,8 odstotka), grafičnega oblikovanja, vizualnih umetnosti in glasbe. Sicer pa jih četrtina dela samo na enem podpodročju, nekaj več kot tretjina (36 odstotkov) na dveh, malo manj kot 40 odstotkov pa na treh ali več. Med sodelujočimi je bilo največ samozaposlenih s pravico do kritja prispevkov iz proračuna (28,4 odstotka), sledili so jim samostojni podjetniki (18,7 odstotka) in zaposleni v javnih zavodih (12,5 odstotka).
Korenine težav so globoke
Kot pojasnjuje Eva Matjaž, so se v tokratni raziskavi osredotočili na globlje razloge za hudo krizo v sektorju. »Naš prvotni namen pred dobrima dvema letoma je bilo preučevanje posledic epidemije in z njo povezane popolne zaustavitve dela v številnih kulturnih dejavnostih za sektor kot celoto. Toda postopoma je postalo očitno, da so bile razmere resnično slabe že pred epidemijo, zaprtje prizorišč in neustrezen odnos oblasti pa sta nakopičene težave le še dodatno poudarila in zaostrila.« Kot najbolj pereči problemi se že dlje kažejo kronična prekariziranost sektorja, zelo nizki honorarji, nedostopnost javnega financiranja za številne ustvarjalce in slabo razvit trg; skrb vzbujajoče so tudi sporne prakse javnih kulturnih zavodov, kjer zunanji sodelavci pogosto delajo zgolj za reference ali izrazito skromno plačilo.
»Neverjetno je, da kar štirje od desetih delavcev za zadnje sodelovanje z javnim kulturnim zavodom niso bili plačani ali pa so bili plačani zelo slabo,« poudarja Eva Matjaž. »Pri čemer že zakon določa, da mora biti vsako sodelovanje javnega zavoda z zunanjimi ustvarjalci ovrednoteno in plačano skladno s primerljivim delovnim mestom zavoda.« Le petina ustvarjalcev, ki so sodelovali z javnimi zavodi, je bila s svojim honorarjem zadovoljna. Kar 60,9 odstotka delavcev ocenjuje tudi, da kulturne ustanove v času epidemije niso naredile dovolj za pomoč neodvisnim ustvarjalcem.
Devet desetin anketirancev se sicer strinja, da bi moralo biti sleherno sodelovanje z javnimi zavodi ustrezno plačano, toda le petina si upa neplačano delo zavrniti. In prav toliko jih je pripravljenih delati tudi brez plačila: kot razlog navajajo strah, da v primeru odklonitve neplačanega dela ne bodo dobili priložnosti za plačano delo v prihodnosti ali pa bodo celo obveljali za »težavne« in si zaprli vrata še drugod – po drugi strani pa potrebujejo tudi reference za pridobitev ali podaljšanje statusa samozaposlenega v kulturi, česar se institucije zavedajo. »Avtorsko delo je podcenjeno,« dodaja ena od anketirank. »Krivda za to je predvsem pri produkcijah, ki jemljejo avtorje ter njihovo ustvarjanje za samoumevne, obenem pa tudi izkoriščajo avtorjevo željo po ustvarjanju in dokončanju izdelka.«
Prikrite socialne stiske
V primerjavi s prejšnjimi merjenji je narasel delež delavcev, ki nimajo dovolj dela za preživetje, teh je 51 odstotkov, približno toliko je tudi takšnih (z izjemo tistih, ki so zaposleni v javnih zavodih), ki so se jim dohodki v primerjavi z obdobjem pred epidemijo (zelo) znižali. Kar tretjina jih mora poleg svojega poklica za preživetje opravljati še dodatno delo – več kot polovica kulturnih ustvarjalcev, 52,3 odstotka, ima namreč dohodke, nižje od 1000 evrov, skoraj četrtina jih povprečno zasluži manj kot 500 evrov; med samozaposlenimi je ta odstotek še nekoliko višji. »Vendar socialne stiske ustvarjalcev v pretežni meri ostajajo skrite, saj nas podpirajo partnerji in družine,« pripominja eden od anketiranih. 50,6 odstotka vprašanih zato pogosto razmišlja, da bi si poiskali drug poklic.
Podobno kot doslej je tudi tokrat prevladujoči del sodelujočih (85,6 odstotka) ocenil vladne ukrepe kot slabe oziroma nezadostne, ob tem pa so nanizali kar nekaj predlogov in priporočil, ki bi jim bilo treba slediti v prihodnje. Med drugim so tako poudarili pomen strokovnega delovanja ministrstva za kulturo in nujnost poprave škodljivih potez prejšnje vlade, depolitizacije strokovnih komisij in kadrov na ministrstvu, vzpostavitve tvornega dialoga s sektorjem ter odprave korupcije in administrativnih zavlačevanj. Pričakujejo tudi temeljito spremembo diskurza o kulturi in pa več podpore najšibkejšim v sektorju, torej prekarnim delavcem, vključno s prenovo zakonodaje o samozaposlenih v kulturi.
