Kitty Schmidt (rojena Katchen Emma Sophie Schmidt) je kot mati samohranilka po koncu prve svetovne vojne iskala način, kako preživeti v negotovih časih. Zato je v Berlinu s pomočjo vseh svojih prihrankov odprla penzion. Kmalu so začele sobe najemati razna dekleta, ki so v penzionu opravljala nočna dela. Kitty je v dekletih kmalu prepoznala dober poslovni model in v zameno za hrano ter streho nad glavo so te del dobička namenjale Kitty. Penzion je nemudoma postal dobro obiskan in Kitty je kmalu imela dovolj denarja, da je kupila večjo stavbo na 11 Giesebrechtstrasse v Berlinu ter nad vrata izobesila napis Salon Kitty.
Kitty, ki je vedno imela dober nos za poslovne priložnosti, je nekje sredi tridesetih slutila, da se bo Nemčija obrnila ter da seksualna razuzdanost ne bo več dovoljena. Bil je skrajni čas, da se odpravi drugam. Tako je ves svoj prihranek začela prenašati v Anglijo. Sprva je denar prenašala legalno, nato pa s pomočjo svojih deklet, ki so denar v Anglijo tovorile všitega v spodnje perilo. A nemški obveščevalni službi ni ušla niti tako majhna malenkost in leta 1938 so Kitty uradniki ujeli. Ker pa je veliko visokih nemških uradnikov obiskovalo njen salon, se je Kitty vsakršni obtožbi izognila in nadaljevala s svojim načrtom.
SS je v Kitty videl priložnost
Leta 1938 je poskusila dokončno prebegniti, a so jo na meji ujeli funkcionarji Schutzstaffel (SS). Kitty so prijeli in zaprli v stavbi groze, v general štabu SS. Tokrat se Kitty ni zlahka izmazala in za njeno preživetje so uradniki SS zahtevali proti uslugo. Walter Schellenberg, vodilni člen znotraj SS-a, je ravno leta 1938 iskal lokacijo, ki bi SS-u služila kot prisluškovalna postaja. In katera lokacija je lahko boljša od bordela. V Salonu Kitty so tako SS-ovci pod vodstvom Reinharda Heydricha v vsako sobo namestili mikrofone, dolge kable skrili po zidovih, nastavili nešteto število kamer in ustvarili eno največjih prisluškovalnih baz v zgodovini Nemčije. Kitty Schmidt pa je s cele Nemčije nabrala najboljše prostitutke, ki niso bile le lepe, temveč tudi izobražene, govorile so več jezikov in predvsem so bile strogo predane nacističnemu režimu. Njihova naloga pa je bila samo ena: iz gostov bordela izvabiti čisto vse informacije. V času, ki so ga gostje preživeli v sobah Salona Kitty, so izdali največje in najskrivnejše informacije, pomembne za vzpon nacistične Nemčije. Razen nekaterih govoric nihče ni vedel, da v tem salonu poteka največja prisluškovalna akcija tretjega Rajha.
Fenomen za vse čase
Salon Kitty je po koncu druge vojne prenehal z delovanjem, stavba pa je bila poškodovana v bombardiranju zaveznikov. Ker je šlo za izredno tajno operacijo, je bilo podatkov, ki bi pričali o salonu Kitty, izredno malo. Skozi leta so novinarji zbrali nešteto pričevanj tistih, ki so v bordelu delovali ali bili z njim posredno povezani. Leta 1976 je italijanski režiser Tinto Brass posnel film z naslovom Salon Kitty, ki je sledil romanu z istim naslovom avtorja Petra Nordena. A vse informacije, tako v knjigi kot filmu, so nastale na podlagi pričevanji in zgodb. Trdnih dokazov ni bilo. Še več, tudi Kitty Schmidt je bila ena sama velika uganka. Zgodovinarji in novinarji Nigel Jons, Urs Brunner in Julia Schrammel pa so se nedavno lotili podrobnega raziskovanja fenomena Salona Kitty. Pot jih je najprej vodila v Slovenijo, kjer živijo potomci Kitty Schmidt. Na podlagi fotografij ter pisem, ki so jih dobili v Sloveniji, so uspeli sestaviti njeno zgodovino v celoto. Plod njihovega raziskovanja je knjiga z naslovom Salon Kitty: Seksualna zgodovina tretjega rajha, ki je v prevodu maje Prevolnik izšla pri založbi Beletrina. Fenomen Kitty tako živi naprej.
