Evropski etnološki muzeji, ki sodelujejo v projektu Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi, v ospredje postavljajo tematiko podnebnih sprememb, ki jih raziskujejo v povezavi z zunajevropskimi zbirkami. Ob tem prevprašujejo tudi lastno soudeležbo v kolonializmu, med drugim so aktualne razprave o vračanju muzejskih predmetov, ki so jih nekoč evropske države uplenile v svojih kolonijah, pojasnjuje kustosinja razstave Tina Palaić. Tega problema Slovenski etnografski muzej (SEM) nima, so pa z razstavo poskušali spremeniti slovensko perspektivo, češ da so bili kolonialisti »drugi«, da v teh procesih ljudje iz našega prostora niso imeli nobene vloge: »Dejstvo je, da smo bili tudi mi del prostora, ki je izvajal kolonializem, in da smo bili v različnih vlogah, kot raziskovalci, diplomati ali inženirji, pa tudi misijonarji, vpleteni v aktivnosti kolonialnih imperijev. O tem govorita tudi razstavljeni zbirki, ki pokažeta ne le gojenje bombaža in izdelovanje bombažnih tkanin v Togu in Indiji, ampak tudi to, kako so naši rojaki po vrnitvi v domovino ustvarjali in posredovali informacije o domačinih v obeh deželah.«

Bombaž je vsenavzoč

Zgodbo o bombažu na razstavi začenjajo s predstavitvijo rastline, ki je danes globalno vsenavzoča skozi neštete izdelke, ne le v tekstilu, tudi bankovci in knjige so narejeni iz bombaža; o tem, kako je pridelan, pa raje ne premišljujemo.

Bombaž potrebuje posebne klimatske razmere in njegova pridelava je dolga stoletja potekala razpršeno, od Azije in Afrike do Peruja. »Vse dokler niso v to zgodbo vstopili Evropejci, ki so dotlej poznali le volno in lan; neki popotnik iz 14. stoletja je bombažne puhke opisal in narisal kot 'rastlinska jagnjeta' – v nemščini so bombaž poimenovali baumwolle, drevesna volna,« pripoveduje Tina Palaić.

Vstopili pa so Evropejci v to zgodbo seveda nasilno, z zasužnjevanjem, kolonializmom, kapitalizmom. V Indiji so že takoj naleteli na arabske in indijske trgovce, ki so obvladovali trg, zato so se preusmerili najprej na Karibsko otočje: »Tam so z izsekavanjem gozdov sprožili prvo veliko, od človeka povzročeno ekološko katastrofo prav zaradi bombaža. Nato so pridelavo selili v južne države današnjih ZDA, Alabamo, Misisipi.« Delovno silo za plantaže bombaža so »zagotovili«, se pravi uplenili v Afriki. In tako je Evropa dobila bombaža, kolikor ga je hotela, a le do ameriške državljanske vojne. Po njej jo je zajela »bombažna lakota« in takrat se je obrnila k svojim kolonijam: Nemci k tistim v Afriki, Togu, Kamerunu, Namibiji, Britanci k Indiji, Egiptu.

»Bombaž je bil ena od tistih surovin, ki so na neki način sprožile začetek globalnega kapitalizma. Hkrati je bombaž v Evropi izredno močno spodbudil tekstilno industrijo, ki je, četudi je evropska produkcija po kvaliteti zaostajala za indijsko, s predilnimi in tkalskimi stroji odločilno prispevala k prvi industrijski revoluciji.«

Pogled skozi slovenske oči

Slovenski vidik je na razstavi predstavljen skozi zbirki iz Toga in Indije. Baron Anton Codelli je v Togu sodeloval z nemškim podjetjem Telefunken in z nemškimi inženirji pred prvo svetovno vojno vzpostavil prvo radiotelegrafsko postajo ter s tem povezavo med Togom in Nemčijo, vendar so jo Nemci po začetku prve svetovne vojne razstrelili. Z njim je bil tudi Leo Poljanec, ki je skrbel za gradbišče in delavce, ob tem pa se ukvarjal z lovom in fotografijo. Njuni zbirki, ki ju vidimo na razstavi, sta nastali iz ljubiteljskih nagnjenj in zaradi potreb po dokumentiranju gradbenega projekta. Poleg tkanin so zelo zanimive fotografije domačinov in izsek iz filma V nemškem Sudanu (1913/1914) nemškega režiserja Hansa Schomburgka, s katerim sta bila Slovenca tesno povezana in ki prikazuje gojenje bombaža.

Leta 1929 so v Bengalijo, vzhodnoindijsko pokrajino, odpotovali tudi prvi slovenski misijonarji, jezuiti, ki so poleg svojega osnovnega poslanstva – pokristjanjevanja – zbirali tudi najrazličnejše predmete in jih pošiljali v domovino; ti so bili v obdobju med obema vojnama razstavljeni v ljubljanskem »Bengalskem muzeju«. To gradivo, ki ga danes hrani SEM, je pregledala indijska umetnica in umetnostna zgodovinarka Kanika Gupta ter pripravila izbor za razstavo. Poleg sarijev so na ogled tiskane slike indijskih božanstev in že tudi Gandhija, ogledamo si lahko tudi gotovo najbolj zanimivo misijonarsko pridobitev: zleknjeno lepotico v prosojnem oblačilu z naslovom Skodelica kave. Cankar bi bil nad to inačico gotovo navdušen.

Sedanjost

Tretji del razstave zajema sodobnost teh dveh bivših kolonij, kot jo vidijo današnji pridelovalci bombaža. Na razstavi v video intervjujih govorijo o težavah, ki jih povzročajo posledice podnebnih sprememb, uporaba gnojil in pesticidov ter gensko spremenjena semena. A so povsem nemočni. Njihov prvi cilj je preživetje.