Oskar Longyka, violinist
Sedemindvajsetletni violinist Oskar Longyka je eden najobetavnejših mladih glasbenikov pri nas. Je poustvarjalec in avtor glasbe ter projektov, v zadnjem obdobju tudi dirigent. Te dni je opravil zahtevno avdicijo za nadomeščanje violinista v ugledni Švedski kraljevi filharmoniji.
Glasbeno pot je začel na Glasbenem centru Edgar Willems, jo nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, nato pa na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu. V okviru programa Erasmus+ je del študija opravil še na rotterdamskem konservatoriju Codarts. Letos je zaključil magistrski študij violine na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključuje tudi magistrski študij iz filozofije. Deluje kot komorni in orkestrski glasbenik na področju klasične glasbe, med drugim je član godalnega orkestra Ljubljanski solisti. Zelo ga zanimajo tudi sodobnejše izrazne oblike glasbe in medžanrski pristopi – tak je bil denimo njegov avtorski mednarodni projekt καλός leta 2022, ki je bil jazzovsko in improvizacijsko inspiriran znotraj programa Mladi raziskovalci pri Inštitutu.abeceda. Tu je Longyka začel svojo skladateljsko pot.
Zanima ga tudi etno glasba, in sicer je violinist, po potrebi tudi kitarist, predvsem pa avtor glasbe v etno godalni zasedbi Trio Lumi. V Rotterdamu in na mojstrskih tečajih pri argentinskih glasbenikih je svoje znanje izpopolnjeval še na področju tanga. Z avtorskimi projekti se je predstavil na festivalih, kot so Steirische Kammermusikfestival, Imago Sloveniae, Jazz festival Ljubljana, Jazz Cerkno, MENT, Ascoli Piceno Festival in drugi.
Ingrid Mager
Nika Jurman, režiserka in scenaristka
Nika Jurman je filozofinja in komparativistka, ki je na filmsko sceno prvič stopila kot scenaristka serije V dvoje (2015–2017), preden je leta 2022 z lastnimi sredstvi, duhovito idejo in neprecenljivo pomočjo prijateljev z igračami svojega otroštva posnela Borbike in z njimi prejela vesno za najboljši kratki animirani film. Gre za povsem neodvisen projekt DIY, ki v tehniki lutkovne stop animacije sledi borbiki, ko se bori za umetniško rezidenco, s katero bi si lahko za nekaj mesecev rešila eksistencialne probleme. A preživetje fotografinje, ki izvira s podeželja in v Ljubljani ni podedovala stanovanja, je v prestolnici privilegiranih vrstnikov in neskončnih afterpartijev nemogoče, zato obubožana borbika spakira kovčke in se vrne nazaj na vas. Istoimenska animirana serija, ki je trenutno v fazi razvoja, se nadaljuje na točki, kjer se kratki film zaključi.
A to še zdaleč ni edini projekt, s katerim avtorica zadnja leta raziskuje slovensko stanovanjsko problematiko. Njen prvi igrani kratki film Hiška, ki je trenutno v fazi postprodukcije, navsezadnje preizprašuje drugo plat istega problema: prizidke in dvignjena podstrešja, ki odrasle otroke in njihove starše za vedno združijo pod isto streho ter prvim nikoli ne pustijo do konca odrasti, drugim pa neobremenjeno zaživeti po svoje. Predvsem pa se Nika Jurman kot soscenaristka podpisuje tudi pod izjemen prvenec Ester Ivakič in zadnje leto kot mentorica scenaristične delavnice Kratka scena uri nove generacije prodornih piscev in pisk.
Veronika Zakonjšek
Bor Ravbar, gledališki režiser
Znotraj izrazito močnih mlajših generacij slovenskih gledaliških ustvarjalcev, ki se v zadnjem času odločno prebijajo v ospredje domače kulturne krajine, je Bor Ravbar (2000) nedvomno med tistimi, ki izstopajo. Izstopa kot gledališki režiser, ki se je še pred zaključkom študija podpisal pod nekaj opaznih predstav in pri tem izkazal tako zanesljivo obvladovanje gledaliških »jezikov« kakor tudi razločno avtorsko držo pri izbiri obravnavanih tematik, a hkrati tudi kot nekakšen celostni gledališki človek, ki stavi na kolektivnost in sodelovanje. Skladno s tem deluje še v različnih drugih vlogah, recimo kot oblikovalec svetlobe v plesnih, gledaliških in performativnih projektih kolegic in kolegov (kot sta režiserka Živa Bizovičar in igralec Klemen Kovačič), avtor besedil ter še kaj. Odmeven je bil že njegov prvenec v poklicnih gledališčih, drama deklici avtorice Nine Kuclar Stiković, ki jo je pripravil v Gledališču Glej in je bila lani uvrščena v spremljevalni program Tedna slovenske drame. Sledila je uprizoritev Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji, ki jo je po motivih različnih »besedil revolucije« zrežiral v Mini teatru, nato pa še izvrsten avtorski projekt Kje mi živimo, s katerim se je v Mladinskem gledališču pred dobrim letom dotaknil vprašanja stanovanjske problematike. Angažirano lego je jeseni nadaljeval s predstavo In mnogi drugi …, s katero je v soavtorstvu z Varjo Hrvatin prek Cankarjevih del tematiziral revščino in razredni sram v formi neposredno »političnega« gledališča. Je tudi član umetniškega odbora zavoda Melara.
Gregor Butala
Alja Pušič, pesnica
Alja Pušič (2003) je pesnica mlajše generacije, ki se je literarno oblikovala že v času šolanja na II. gimnaziji Maribor, v literarni delavnici pod mentorstvom Nine Medved. Nato se je preselila v Ljubljano in se vpisala na študij arhitekture, a je pisanje ostalo njena primarna in osrednja dejavnost.
V njenem pisanju se zadržana intimnost pogosto srečuje z natančno opazko o prostoru, predmetih in telesu; verzi so kratki, ritmizirani, včasih zarezani kot skice, ki iz vsakdanjih situacij izluščijo nelagodje, nežnost ali humor. Njena poezija je praviloma minimalistična, vendar hkrati tudi čustveno nabita: govori o bližini in odtujenosti, o ritmu vsakdana, o telesu kot prostoru, v katerem se nabirajo spomini in tesnobe. Njena pisava zmore biti nežna, ironična in presenetljivo neposredna, zato odlično učinkuje tudi v javnih branjih.
Širša javnost je za njeno ustvarjanje prvič izvedela v oddaji Kulturomat na Prvem programu Radia Slovenija, v zadnjih letih pa se njeno ime pojavlja v naboru osrednjih literarnih medijev in različnih predstavitev mladih avtoric in avtorjev. Povezana je z več pesniškimi natečaji in nagradami, letos je prejela tudi naziv uršljanka 2025, kar napoveduje izid njene pesniške zbirke. Alja Pušič je nedvomno ime, ki ga velja spremljati in ki bo v prihodnje dodobra zaznamovalo slovensko pesniško in literarno sceno.
Gašper Stražišar
Magdalena Strniša, vizualna umetnica
Magdalena Strniša je mlada vizualna umetnica, študentka 3. letnika programa Vizualne umetnosti in oblikovanje na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, tik pred diplomo. Že v času študija se uveljavlja kot izrazito avtorska ustvarjalka z jasno konceptualno, kritično in prostorsko občutljivo prakso.
V svojem delu izhaja iz prostora kot kraja srečevanja, premora in skupne izkušnje. To je izrazito zaznamovalo njen prispevek na festivalu ArtFront, kjer je skozi koncept in realizacijo chill cone oblikovala ambient kot prostorsko instalacijo in hommage izvajalcem ter njihovi glasbi. Osrednja nit njenega dela je kritika potrošniške družbe in estetike užitka, s poudarkom na potrošnji kot obliki samopožiranja. Ta tematika je v središču diplomskega dela Avtofagija pri Tiffanyju (2025), prostorske instalacije z 32 mavčnimi zobmi, oblikovanimi kot jedilni pribor, kjer se idealiziran svet luksuza sooči z neizogibno resničnostjo telesnega razpada.
Podobna vprašanja odpira tudi skulptura Billy on Joy, razstavljena v galeriji Bažato v okviru razstave Borderless v kontekstu Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Delo deluje kot metafora ameriške hegemonije in ideologije obilja, kot ranjena žival propadajočega imperija. Dela Magdalene Strniša ne zapeljujejo, temveč razkrivajo strukture užitka, želje in njihove minljivosti. Že zdaj je jasno, da ne gre le za obet, temveč za umetnico, pri kateri je preboj strukturno neizogiben.
Vid Lenard
Kika Szomi Kralj, klarinetistka
Devetnajstletna Kika Szomi Kralj je trikratna zmagovalka nacionalnega tekmovanja za mlade glasbenike TEMSIG in prejemnica številnih mednarodnih nagrad na glasbenih tekmovanjih. Krasijo jo izjemna muzikalnost, tehnična dovršenost in presenetljiva glasbena zrelost, četudi je šele študentka prvega letnika Akademije za glasbo v Ljubljani.
Svojo glasbeno pot je začela pri petih letih v Glasbeni šoli Domžale. Sprva je razmišljala, da bi igrala violino, vendar jo je kmalu prevzel žametni zvok klarineta. Ko se je leta 2016 prvič udeležila nacionalnega glasbenega tekmovanja TEMSIG in zmagala, se je na poti domov odločila, da bo nekoč po poklicu glasbenica. Zgled in gene je dobila že doma, saj je kot deklica občasno nastopala z etno zasedbo Kontrabant, ki jo je ustanovil njen oče, mengeški kantavtor Béla Szomi Kralj; z njimi je nastopala kot pevka in klarinetistka, poprijela je tudi za kljunasto flavto.
Zmagala je na mednarodnih tekmovanjih Požarevac, SVIREL, Ohrid Pearls, Davorin Jenko v Beogradu, Woodwind and Brass v Varaždinu in EMONA 2018, drugo nagrado je prejela na tekmovanju Città di Carlino. Med tremi »domačimi« zlatimi plaketami TEMSIG je najbolj navdušujoča njena zadnja iz letošnjega marca, kot je še kot srednješolka pometla s klarinetisti v kategoriji študentov. Bila je solistka s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, z orkestrom klarinetov v Kazinski dvorani, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija ter z Youth Orchestra Alpe Adria v znameniti dvorani Musikverein na Dunaju.
Ingrid Mager
Ivana Percan Kodarin, igralka
Zagotovo bi bilo neustrezno, če bi igralko Ivano Percan Kodarin označili za nekakšno »odkritje«, saj gre navsezadnje za ustvarjalko, ki je na svojo igralsko nadarjenost, občutljivost in širok nabor izraznih sredstev opozorila že pred časom ter bila medtem za svoje delo tudi nagrajena. Pa vendarle je s svojim prispevkom v nedavni uprizoritvi Shakespearovega Kralja Leara, kot ga je v ljubljanski Drami zrežiral Jernej Lorenci in v katerem je z natančnim in pretehtanim lokom odigrala tako Cordelio kot Norca (na fotografiji), znova opomnila, da je umetnica, katere potencial še zdaleč ni izčrpan.
Morda je zanimivo, da gledališče niti ni bilo njena osnovna izbira. V najstniških letih se je namreč posvečala predvsem glasbi oziroma violini, šolala se je na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet, se vpisala na glasbeno akademijo, a se je nato leta 2017 odločila za študij dramske igre na AGRFT, ki ga je na prvi stopnji zaključila s študentsko Prešernovo nagrado. Neopaženi niso ostali niti njeni prvi nastopi na poklicnih odrih: že za Deklico v predstavi 52 hertzov, ki jo je v SNG Nova Gorica režirala Mojca Madon, je leta 2023 prejela nagrado za mlado igralko na festivalu Sterijino pozorje. Kmalu zatem je za omenjeno vlogo in vlogo Tapoletne v uprizoritvi Žene v testu Žive Bizovičar v ljubljanski Drami sledila še Borštnikova nagrada za mlado igralko. V minulih sezonah je v novogoriškem gledališču oblikovala še več vidnih vlog, recimo v Stephensonovi drami Pet vrst tišine ali kot Hero v Shakespearovi Mnogo hrupa za nič.
Gregor Butala
Áron Horváth, režiser in scenarist
Áron Horváth izhaja iz Lendave, kjer je odraščal kot pripadnik madžarske narodne manjšine, preden ga je študij pripeljal v Ljubljano, kjer se je sprva zasidral na likovni pedagogiki, nato pa je pot nadaljeval na filmskih in televizijskih študijih AGRFT. V zadnjem desetletju je ustvaril več kratkih filmov, med katerimi najdemo tudi Delčke, ki po besedah žirije, ki mu je za film leta 2020 podelila nagrado vesna, »sijajno razkaže ves potencial kratke igrane forme«. Film o dveh bratih ločenih staršev v precizno zaokroženi zgodbi zareže v trenutek, ko se starši prvič izneverijo svojim otrokom in se pred njimi razkrijejo kot to, kar so: nepopolni ljudje, ki delajo napake. Kar je za otroka, ki starše do te točke postavlja na piedestal, vedno boleče spoznanje.
Sledilo je razvijanje scenarija za celovečerni film pod mentorstvom madžarske režiserke Ildiko Enyedi in enega vodilnih imen romunskega novega vala, Cristija Puiuja. A predstavljalo je šele enega prvih korakov dolgotrajnega procesa, saj je prva klapa njegovega prvenca Izgubljena leta padla šele julija letos. Izgubljena leta so kolaž spominov, neke vrste časovna kapsula, sestavljena iz drobnih, skoraj neopaznih trenutkov, ki se v retrospektivi izkažejo za bistven del procesa odraščanja. Horváth je scenarij spisal iz drobcev spominov na lastna brezskrbna poletja, ki jih je v otroštvu preživljal pri babici v Vojvodini. V prihajajočem letu se nam tako obeta še en film, ki v slovensko kinematografijo prinaša svež piš vetra z močnim avtorskim izrazom.
Veronika Zakonjšek