V 62. letu starosti je umrl Andrej Morovič, pisatelj, reportažni novinar, fotograf in organizator kulturnih dogodkov, mirovnik, cineast, med drugim tudi ustanovitelj kluba Gromka na Metelkovi. Njegove knjige od Priložnosti na ulici (1985), Padalci (1991), Potapljači (1992) do Seks, ljubezen in to (2006) in Okoliščine (2008) so žlahtni zapiski urbanega in popotniškega življenja v živahnem jeziku okičenem s humorjem. Čeprav je sebe imenoval za marginalnega pisatelja, je bila njegova literatura eden izmed temeljev sodobne slovenske urbane proze. Toda Andrej Morovič ni bil le pisatelj. Kot se je opisal v intervjuju za Dnevnik leta 2008 je »bil borec za zaščito slonov v njihovem naravnem okolju, se pravi v trgovini s kitajskim porcelanom.«

Rodil se je leta 1960 v Ljubljani, šolal se je v Kopru. Študiral je filmsko režijo, kasneje primerjalno književnost. Nato je za več kot desetletje zapustil Slovenijo. Živel je v Italiji, Franciji, Avstraliji, ZDA, Španiji, najdlje sedem let v Berlinu, kjer je obnavljal stanovanja, bil natakar v klubu Pajdaško gnezdo 2000 in pisal knjige. Leta 1993 se je vrnil v Ljubljano. Ravno v času, ko so hoteli porušiti nekdanjo vojašnico na Metelkovi. In prav Andrej Morovič je bil na fotoreporterskih fotografijah obeležen kot eden prvih, ki so 9. septembra 1993 preplezal zid vojašnice, kar je pomenilo začetek nastanka Avtonomnega kulturnega centra Metelkova. »Sedel sem v Kudu, ko je prišel arhitekt Ira Zorko povedat, da rušijo Metelkovo. Zmenili smo se, da se opolnoči dobimo pred kapijo in da zasedemo vojašnico. Pred kapijo je bilo nekaj časa smešno, ker smo stali kot loleki. Moja dilema je bila, da sem pravkar prišel v Ljubljano in naj bi kar takoj postal komandant. Ker se nihče ni zganil, sem splezal čez ograjo in potem so tudi drugi splezali čez,« je kasneje opisal ta dogodek. Metelkova je za nekaj let postala njegov dom. Novembra 1995 je tam ustanovil zavod Teater Gromki in Klub Gromka, ki je bil sredi devetdesetih eno izmed kreativnih vozlišč Ljubljane. »Klub Gromka je bil samo prostor, kjer se je poskušal artikulirati tisti presežek energije, ki drugje ni mogel priti do izraza. Ne samo pri meni. Vedno sem poskušal narediti prostor zase in še vsaj za nekaj ljudi,« je opisal Gromko. Kot iskanje prostora za drugačnost in drugačno kreativnost je razumel tudi Metelkovo. Ko tega tam ni več čutil, je odšel. Spet v svet, ker, kot je dejal, se je »povsod počutil enako nedoma.«

Tokrat je odšel v Afriko. »Sahara na tem koncu ni ena sama velika sipina, temveč je raznolika, neprestano spreminjajoča se pustinja. Morda na človeka ob prvem stiku z njo ne vpliva čelno, da umolkne, ker mu vzame sapo, zato pa zna zlesti globoko pod kožo in se parkirati naravnost v srce,« je zapisal v eni izmed reportaž o Zahodni Sahari. Slovensko javnost je prav z zapisi o Zahodni Sahari opozoril na problem te države in njenih prebivalcev. Leta 2003 ob ameriškem napadu Iraka se je skupaj z mednarodno skupino aktivistov kot živi ščit pred ameriškimi bombami odpravil v Bagdad. O tem je spisal knjigo Tisoč in ena moč.

Nato ga je ponovno vrnil v Afriko. Občasno se je še ustavil v Sloveniji, a je naši družbi vedno nastavil ogledalo: »Tako agresivnih, komolčkarskih dežel, kot je danes Slovenija, ne najdeš veliko. Vsaj jaz jih ne poznam. In tako popadljivih ljudi s toliko negativne energije – to bi veljalo spomeniško zaščititi.« V stilu svojega življenjskega aktivizma si je prizadeval za drugačno družbo, a ni imel »jasne predstave, kako naj bi bila videti boljša družba. Vidim pa, da so nekatere stvari nevzdržne. Nevzdržno je to, da ljudje romajo na seje upravnih odborov in nadzornih organov ter bašejo neverjetne denarje, z druge strani pa si tisti, ki delajo v teh podjetjih, s katerimi oni kupčkajo, lahko privoščijo kvečjemu Sparov poflodran krompir.«

Svoj dom je nato našel v Burkina Faso, kjer je živel zadnjih pet let. V intervjuju za Dnevnik leta 2008 je dejal. »Nad svojim življenjem pa nisem pretirano fasciniran - stara že stokrat obdavčena jajca.«

Mateja A. Hrastar