Krmelj se tako kot v obeh prejšnjih zbirkah (Relikvije dihanja, Uho) tudi v Državi, vsaj na začetku, spogleduje s pesniki, pesnicami in misleci preteklosti, prek katerih razvija svoje razmišljanje in pesmi. Že naslov zbirke Država, kot tudi prva pesem Duma 2022, vzpostavita osrednje tematsko sidrišče zbirke. Sklepamo lahko, da bo pesnik pisal o družbi, njenem stanju in propadu. Tako se sprva zdi, da bo tudi tretja Krmeljeva zbirka prežeta z abstraktno simboliko in izpraševanjem metafizičnega, kot tudi, da bodo verzi zgoščeni, minimalistični in hkrati intenzivni. Vendar nas Krmelj spretno zavede, kajti nemudoma, ko obrnemo stran, uzremo verze, ki napovedujejo čustveno in osebnoizpovedno nabitost pesmi: »Imel sem dedka, ki je slikal stene hiš, odraščal v lakoti, plesal po travnikih.«

Zbirka je razdeljena na štiri dele, vsak pa se začne z različnimi medbesedilnimi referencami. Krmelj tudi tokrat ostaja zvest svojemu slogu pisanja, pri čemer so pesmi različno dolge, rime pa se pojavijo le poredko. Največji premik je povsem nova govorica, ki je v Državi izrazito pripovedna, na trenutke že prestopa v esejistične zapise. Prvi del, ki nosi naslov Otroci kapitalizma, je tako najbolj čustveno nabit in osebnoizpoveden. Pesmi se med seboj stapljajo kot pripovedi, morda utrinki spominov, na katere Krmelj z leti odmika zdaj gleda kot odrasla oseba, pri čemer je do njih na trenutke kritičen. Tako zapiše: »Ampak ta izkušnja me je podučila o objektivnosti čudeža: če iznajdeš svet v atomih in se poigravaš z jedri kot otrok, ga ne more izbrisati nobeno nasilje.« Prvi sklop prežemata predvsem besedi Fala in elektrika, ki se kot motiva nato vpletata skozi celotno zbirko.

V drugem delu zbirke Država v ospredje stopita družbena kritičnost in zagrenjenost, v katerih je Krmelj neizprosen. Vendar se (pre)pogosto zateče k podajanju sodb o družbi, zato se zdi, da želi bralcu pokazati, kaj je prav in kaj ni, pri tem pa ne dopušča možnosti drugih pogledov na enako tematiko. Prav tako v tem delu znova zapade pod vpliv preteklih ustvarjalcev, specifično pod vpliv Strniševe vesoljne poezije, kar se najbolj kaže v ciklu Vulkani, v katerih spregovori narava sama, vulkan pa postane simbol proizvodnje, prehajanja v kamen in nazaj.

Vendar drugemu delu sledi tretji, ki nosi naslov Security​, in pesniški ton se znova umiri ter postane bolj oseben, ne trenutke celo, kot je za Krmelja značilno, filozofsko-razmišljujoč. Krmelj tu razmišlja o ljubezni, prostoru, ki ga obkroža, o odnosih in predvsem o umetnosti, ki ji posveča vse svoje žitje in bitje. V četrtem in zadnjem delu z naslovom Vesele pesmi pa se Krmelj otrese poezije, ki od njega zahteva zbranost in strukturiranost, ter se povsem prepusti užitkom pisanja in iz bralca na trenutke izvabi pristen smeh. Kot v verzu: »Nekateri moški me sovražijo, ker sem tudi v halji bolj pank kot njihova vinilka.«

Tretja pesniška zbirka režiserja in pesnika Jana Krmelja je nekaj povsem novega in tematsko raznovrstnega ter zaradi tega tudi izredno živega.

Ne, s tem ne postaja populistični pesnik, ki bi pisal za množice, ampak eden redkih, ki je pripravljen vso svojo notranjost izliti na papir in to brez zadržkov objaviti. Država je Krmeljev pogled na materialni svet, v katerem je odraščal, in čeprav je do njega kritičen, v njem vidi tudi lepoto. Kot zapiše: »Kamor koli sem bežal, sem bežal domov.«