Bil je letnik 1951, po čemer je bil vrstnik s kantavtorjem Markom Brecljem in slikarjem Jožetom Slakom, sodrugoma, ki ju je posebej cenil. Sploh Đoka, do katerega nemara edino ni imel vsaj kančka nujne in zabavne posmehljivosti, s katero je gledal na malodane vse okoli sebe, vključno s sabo. Njemu je vedno priznaval primat vrhovnega artista. Ne nazadnje je bil Slak tisti, ki bi ga morali na umetniškem performansu v Škucu pribiti na križ, vendar pa je Blažu, na čigar odločnosti je bilo, da v imenu umetnosti prijatelju zabije v žebelj v roko, postalo slabo. Sledilo je podobno radikalno nadaljevanje, ki ga pa ob tej priložnosti preskočimo, čeravno se sam s tem verjetno ne bi strinjal.
Blaž ni bil zgolj popisovalec dogodkov, ki bi jim sledil s strani ali bi o njih slišal, potem pa to zapisal. V tem smislu je preveč dal nase. Zgodb se je udeleževal. Čeprav je sam sebe imenoval »mali uradnik«, je bil, kar se pisateljskega samozavedanja tiče, brez slehernih kompleksov majhnosti. Zavedal se je svoje univerzalnosti. Čeravno njegovi zapisi začuda še niso doživeli prevodov, se zdijo prevedljivi v vsak svetovni jezik. Na čelu s Tropsko melanholijo, njegovim nemara najbolj razvpitim knjižnim delom, katerega naslov sam po sebi zveni postkolonialno imenitno, podobno kot zveni splošna raziskovalna družba, katere samooklicani predsednik je bil.
Seveda je, kot se spodobi za slehernega hipija njegove generacije, prepotoval svet, a da bi opazil nekaj spektakularnega, mu ni bilo treba v Indijo, o kateri je sicer menil, da je izvrsten preizkus za smiselnost partnerske zveze. Bilo mu je dovolj, da se je zagledal v oči lokalnega potepuškega psa ali se zamislil o tem, kam gre prašičja duša, kot je zabeleženo v eni od njegovih pesmi. »Njegovo pisanje si prepoznal, ne da bi videl podpis, kar je zelo redko,« pravi njegov škofjeloški vrstnik in prijatelj Peter Mlakar. V obravnavah pojmov, kot so velike sramne ustnice Afričank, o katerih je imel sam najvišje mnenje, ali ob uporabi besed, kot na primer žaltavo, flodranje ali žalobno, ki v osrednjem, bolje rečeno malomeščanskem diskurzu veljajo za arhaične, primitivne, če ne vsaj manj primerne, je bil bolj eleganten kot vsi, ki so se jim izogibali. Obenem je bil izvrsten pripovedovalec, kar med pišočimi niti ni nujno. Ko je izgovoril mazar sharif, ime hašiša, ki ga ni pozabil nikdar, kot ne tistega malega preprodajalca, ki ga je snubil z besedami: »Ej, mister, mister! Not buying, just trying?!«, je to izvedel s takim zanosom, da si bil, kot bi rekel Luj, še en stari prijatelj iz Feranta, omamljen zgolj od opisa.
Iskrenost, veščina in eleganca so spadale med njegove adute. Ne nazadnje je bil nezakonski vnuk Frana Šaleškega Finžgarja, o čemer sam ni rad govoril in kar dolgo ni bilo znano niti najbližjim, je pa podatek, ki bi lahko desertno posthumno udaril katerega od redkih nespoštljivcev, če ni bolj točno reči ljubosumnežev na njegov talent ter življenjsko držo. Da, svet je zapustil velemojstrski vnuk velemojstra.
Vprašanje je, ali se je v zgodovini slovenskega novinarstva kdo domislil takšne reportaže, kot se je je Blaž tistikrat, ko se je preoblekel v duhovnika, jo peš ubral ob štajerski magistralki, se pustil vabiti v hiše ter doživetja potem milo zabavno popisal. Prav tako je vprašanje, ali se ta primer novinarske prakse danes kjer koli poučuje. Čas bi bil, da se začne. Odšel je največji. Obenem se na Blaža in njegove vrstnike navezuje tudi odhod Marka Dolesa. Marko Doles ni bil samo glasbenik, etnolog, pisec knjig in novinar, ampak tudi eden redkih, ki so, čeprav je bil bistveno mlajši, njihovo zapuščino poznali, razumeli ter predajali naprej. Če tjakaj pelje kak vlak in sta se že srečala v kupeju, sta se drug drugega nadvse razveselila.
