Sobotne pomladanske dražbe galerije Sloart se je udeležilo okoli sto obiskovalcev, med njimi pa je bilo približno 30 dražiteljev, med njimi tudi zbiratelj iz Italije. Večina ponudb je bila sicer oddana pisno, del kupcev pa je sodeloval tudi preko spleta. Skupna vrednost vseh 57 del, ki so jih ponudili na dražbi, je bila ocenjena na približno 400.000 evrov.
Priznani slovenski avtorji
Med umetniki, katerih dela so ponudili v prodajo, so bila tudi znana imena slovenske likovne umetnosti, kot so Janez Bernik, Jože Ciuha, Gustav Gnamuš, Božidar Jakac, Rihard Jakopič, Tone Kralj, Metka Krašovec, Ivan Napotnik, Veno Pilon in drugi. Kljub eminentnim avtorjem za vse umetnine ni bilo zanimanja; dražitelji so največ pozornosti namenili nenaslovljenemu delu Toneta Kralja, za katerega so se potegovali štirje ponudniki, veliko zanimanja pa je bilo tudi za dela Jožeta Tisnikarja.
Najvišjo ceno sta dosegla bronasti kip brez naslova Draga Tršarja in portret dr. Frana Windischerja, ki ga je naslikal Matej Sternen. Obe deli sta dosegla ceno 12.000 evrov. Sledila sta že omenjeno delo Toneta Kralja z doseženo ceno 11.280 evrov in Avtoportret s krokarjem Jožeta Tisnikarja, ki je bil prodan za 10.800 evrov. Prodana so bila tudi dela Ivana Napotnika, Saše Šantla, Alberta Sirka, Rika Debenjaka in Staneta Kregarja, po dve deli Metke Krašovec in Safeta Zeca ter še štiri Tisnikarjeve slike.
V galeriji Sloart so na pomladno dražbo tradicionalno vključili tudi devet umetnin sodobnih umetnikov, s čimer želijo vzpodbuditi razvoj umetniškega trga sodobne umetnosti in na dražbo privabiti tudi mlade zbiratelje. Izklicna cena vseh del je bila 1000 evrov. Med prodanimi so bila dela Patrika Dvorščaka (2640 evrov), Ire Marušič (1560 evrov) in Mateja Čepina (1200 evrov).
Dražbe še niso v navadi
Kot je povedal direktor galerije Damjan Kosec, je bil promet tokrat nekoliko večji kot na prejšnjih dražbah. »Tako kot že zadnje dve ali tri dražbe bi lahko rekel, da smo srednje zadovoljni. Nekaj smo prodali. Ker pa gre v bistvu vseeno za nekakšno novost, bo potrebnih še nekaj let, da bo udeležba na takšnih dogodkih postala normalna za večino ljudi. Nekaterim je namreč še vedno nerodno priti,« je pojasnil po koncu dražbe.
Tako kot pred vsako resno dražbo so tudi tokrat pristnost del skrbno preverili. Kot je poudaril Kosec, vsa dela najprej interno preverijo, pred dražbo pa je pristnost del potrdila še štiričlanska komisija, ki so jo sestavljali priznani strokovnjaki Aleksander Bassin, Brane Kovič, Nada Mađarac in Ferdinand Šerbelj. »Na tej dražbi niso izločili nobenega dela, na prejšnjih pa jih nekaj so. Imamo tudi garancijo na vsa dela, ki so na dražbi, in če bi se v prihodnje morda izkazalo, da katero od kupljenih del ni pristno, jo lahko kupec uveljavi.«
Kaotično stanje na trgu
Kosec pravi, da je slovenski trg umetnin v zadnjih nekaj letih v nekakšnem kaotičnem zatonu, predvsem zaradi sive ekonomije in velikega števila ponaredkov. »Ocenjuje se, da se v državi pojavlja nekje od 60 do 80 odstotkov ponaredkov. Pri vsem tem pa se nič ne naredi, da bi te ljudi preganjali, ni sodne prakse, ni pozitivno rešenih primerov. Tudi finančna uprava in ostali na področju sive ekonomije ne naredijo nič, sodišča ne kaznujejo prevarantov, ta erozija pa vpliva tudi na umetniški trg. Seveda pa imajo učinke na trg umetnin tudi zunanji dejavniki, kot je geopolitična situacija,« stanje oriše Kosec in dodaja, da so se prav zaradi tega odločili, da bodo umetniški trg poskušali postaviti na novo. »Poslujemo le z računi, začeli smo organizirati tudi dražbe, predvsem zato, da se bi se cene uravnotežile in ustalile, potem pa upam, da bo tudi na slovenskem umetniškem trgu zaznati določeno rast.«
Dražbe bi naj bile nekakšen pokazatelj, kolikšno ceno lahko doseže posamezen avtor. Toda Kosec meni, da pri nas še ni tako, saj je potreben čas in večje število dražb. »Ko bodo dražbe postale nekaj običajnega in bodo zbiratelji prihajali nanje, bodo tudi cene, ki jih posamezen avtor doseže na dražbi, postale bolj relevantne. Cena je sedaj morda indic, koliko bi bila lahko vredna posamezna dela, zaenkrat pa dražba še ne more biti pokazatelj dejanske vrednosti.« V galeriji Sloart želijo zato vzpostaviti tradicijo dveh javnih dražb letno; kot dodaja Kosec, cilj tu ni zgolj prodaja umetnin, temveč dolgoročni razvoj sekundarnega umetnostnega trga, ki bo temeljil na strokovnosti, zaupanju in javno dostopnih rezultatih.