Po tem ko so konec junija odprli razstavo Adriana Maraž (1931–2015): skrivni opus / Secret Work, ki je na ogled v kar dveh galerijah, v Galeriji ZDSLU in Galeriji DLUL, se obeta v četrtek še odprtje velike pregledne razstave Adriana Maraž, retrospektiva v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani oziroma v Gradu Tivoli. Na ogled bo do 10. novembra.

»Zadnja retrospektiva Adriane Maraž je bila pri nas v MGLC pred tridesetimi leti, ko so pri nas razstave delali moški kolegi. Danes je pogled na umetnost drugačen, zato smo vedenja o njej hoteli malce osvežiti. Predstaviti smo jo želeli kot močno samostojno avtorico, brez nalepke »gospa Bernik« (poročena je bila s slikarjem Janezom Bernikom – op. p.),« pravi kustosinja mag. Breda Škrjanec, ki je retrospektivo postavila skupaj z dr. Nadjo Zgonik, katera je kurirala tudi razstavi v Galeriji ZDSLU in Galeriji DLUL (ob pomoči asist. mag. Gregorja Kokalja). Če so v omenjenih dveh galerijah na ogled njeni slikarski portreti, fotoportreti in študentska grafična dela, bo v MGLC skoraj sto umetniških grafik.

»Zame osebno je že ves čas najmočnejša grafičarka, pravzaprav najmočnejši grafik v slovenskem prostoru – kar se tiče tehnične zrelosti in mojstrstva, kar se tiče uporabe barve v grafiki, izraznosti, raziskovalnosti, eksperimenta, korajže. Kar nikoli ni bilo zares izpostavljeno, smo želeli z retrospektivo izpostaviti,« še pove kustosinja Škrjanec. Pripravlja se tudi katalog na temo njene grafike.

Na tedanji ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti je Adriana Maraž študirala slikarstvo pri Maksimu Sedeju, po letu 1965 pa je njen glavni umetniški izraz postala grafika. Retrospektiva bo pokazala, da je bil njen pristop h globokemu tisku mojstrski tečaj natančnega rokodelstva in ustvarjalnih inovacij. Njene grafike v kombiniranih tehnikah globokega tiska so se razvile v prefinjeno igro oblik, tekstur in pripovedne globine.

Umetnice v senci umetnikov

Kustosinja Škrjanec pravi, da je Maraž delala po Hayterjevi metodi, ne da bi kdo o tem govoril ali pisal, niti se ne ve, kje je to metodo osvojila. Vedelo se je, da je to metodo recimo uporabljala Tinca Stegovec, ki se je pri S. W. Hayterju šolala. Gre pa za metodo v globokem tisku, kjer se vse barve odtisne hkrati, iz ene same plošče. Največ pozornosti je posvečene matrici, vsak izvod je odtisnjen samo enkrat.

»Zanimivo, da noben od piscev tega nikoli ni omenjal in to je bilo zame veliko presenečenje, ko sem prvič videla originale. Njena težnja po tridimenzionalnosti, način dela – vse je izredno pogumno in sodobno. Tako kot je ona delala v sedemdesetih, ko je zaslovela, ko je še raziskovala materiale in iskala načine izražanja, tako danes delajo grafiko. Stegovec se je držala grafičnih normativov, medtem ko se Maraž ni bala ročno poseči v grafiko, ko je recimo barve dodala naknadno. V resnici je videti, da je naklada ni zanimala, lahko je neobremenjeno eksperimentirala,« pripoveduje kustosinja.

Adriana Maraž je sama sebe razumela kot slikarko, ni sicer opravila slikarske specialke, pa vendarle. In potem je tudi v grafiko vstopila na slikarski način, saj njena dela delujejo zelo slikovito, pastozno in taktilno.

Kustosinja še pove, da je imela včasih grafika zelo zamejene normative in natančno določene metode dela, in vse, kar je stopilo čez te meje, ni bilo več obravnavano kot grafika. »Danes grafiko seveda razumemo veliko širše. Za tiste čase je bila Maraž torej zelo pogumna, vendar pa takrat njene inovativnosti nihče ni dobro prepoznal – kot ženska je bila obravnavana pokroviteljsko, tako kot veliko avtoric.«

Skrivnostna in zadržana

Večina del Adriane Maraž je v zbirkah zasebnikov, največjo javno zbirko njenih del pa ima Muzej bančništva Slovenije - Bankarium. Veliko njenih del je bilo v preteklosti po slovenskih hotelih, nekaj v javnih galerijah, vključno z MGLC. »Že za časa življenja je bila kot avtorica na trgu umetnin zelo zanimiva, ni pa imela veliko odtisov, ker skoraj nikoli, kot rečeno, ni tiskala v nakladah. Ker gre v primeru razstave v MGLC za retrospektiven pogled, med izborom ni rdeče niti v smislu tematike, bo pa morda postavitev tista, ki bo zastavljena tudi tematsko - v smislu motiva ali načina njenega dela, in torej ne zgolj kronološko,« še pravi Škrjanec.

O umetnici danes vemo, da je bila osebnostno precej skrivnostna in zadržana. Po poklicu je bila slikarka, ki pa je v nekem trenutku povsem odrezala slikarstvo in se posvetila izključno grafiki. »Nihče ne ve, zakaj je do tega prišlo, lahko le špekuliramo. Še leta 1964 je sodelovala na skupinski razstavi s svojimi slikami, po letu 1965 pa je začela ustvarjat v grafiki in to na zelo svoj način. Če se je v šestdesetih še učila in iskala svoj jezik, je v sedemdesetih že zablestela in prejela prve nagrade. Na koncu osemdesetih je izbruhnila kot močna avtonomna avtorica. In potem je sredi devetdesetih prenehala ustvarjati grafiko.«

Zakaj je prešla na grafiko in zakaj je potem tudi z njo v nekem trenutku prekinila, kustosinja razmišlja na podlagi njene izjave, ki jo je dala za TV feljton Jugoslovenske žene: Adriana Maraž za TV Beograd, kjer je govorila o umetnikovi individualnosti. »Dejala je, če je ta ogrožena, potem umetnikovo delo postane bolečina. Morda se je umaknila, ker je bila v zakonu s karizmatičnim Janezom Bernikom, ki ga je kot umetnika izjemno cenila, morda sta se tako dogovorila, morda pa je bila to njena bolečina, ker se je preveč bala podleči njegovemu vplivu na svoje delo, česar ni želela.«

Zasebno je še slikala, portretirala je svoje bližnje in prijatelje, šlo pa je za zelo intimne portrete, ki jih nikoli ni razstavila. Med drugim je prejela nagrado Prešernovega sklada za izvirne in tehnično izbrušene dosežke v grafičnem ustvarjanju.