Kakšno naj bo darilo, ki presega politične delitve in združuje narod ter nosi lepoto? Darilo, ki bo vsiljevalo obveznost, da bomo pravičnejši, enakopravnejši in bolj strpni? Kako naj umetnost, ki se prej ali slej spremeni v blago, sploh še koristi ljudstvu? Ob teh razstava v Slovenj Gradcu odpira tudi vprašanja spomina in kulturno-umetniškega nasledstva nekdanje skupne države; soočeni sta dve zbirki za solidarno prihodnost, ena iz črnogorske Podgorice in druga iz Koroške galerije likovnih umetnosti. Čeprav sta obe zbirki nastali kot solidarnostni zbirki, ki zastopata širše družbene ideale, se je kontekst njunega nastanka izgubil. Tega poskušajo obuditi ali interpretirati sodobni umetniki na razstavi skozi video in druge intervencije, med katerimi izstopa Jasmina Cibic z videofilmom Darilo. Futuristični triler s filozofskim nabojem je napeta pustolovščina, ki potuje v globine umetnika in njegove vloge v spreminjanju družbe.
Zbirka za mir Koroške galerije likovnih umetnosti je nastala s podarjenimi deli umetnikov, sodelujočih na mednarodnih razstavah pod okriljem OZN, in je seveda bistveno manjša ter zato manj sporočilno močna kot veliko večja zbirka iz nekdanje Galerije umetnosti neuvrščenih držav Josipa Broza Tita iz Podgorice. Izstopajo opartistične mojstrovine Viktorja Vasarelyja, ki pa kot take ne posredujejo globljih idealov, razen seveda solidarnostne geste darovanja znamenitih slik galeriji iz Slovenj Gradca in njenemu tedanjemu poslanstvu za mir.
Čas neuvrščenih in močan čustveni angažma kulturnikov se bistveno bolj čuti v kipih, grafikah, slikah, vezeninah in uporabnih predmetih, ki so predstavljeni ob velikih fotografijah, ki pričajo o pomembnosti kulturne politike v skupnosti neuvrščenih. To občutje zagotavlja odličen izbor iz umetniške zbirke, ki jo hrani Center sodobne umetnosti Črne gore. Na ogled so dela, umetniško povsem enakovredna zahodnim, vendar je pri tem še veliko bolj pomembno dejstvo, da je prav ta zbirka utirala pot zapostavljenim umetnikom iz nekdanjih kolonij in potrjevala njihov enakopraven status v primerjavi s tedaj še trdno zasidranim evropocentričnim pogledom na umetnost. Njihova marginalizacija se danes izkaže za politični konstrukt, ta zbirka pa je pognala umetniško produkcijo in izobraževanje v državah tretjega sveta.
Odlična razstava je posledica pravega razmerja med obema zbirkama in domiselno obujenim zgodovinskim kontekstom, ki se zrcali v dialogu s sodobnimi umetniki. Ti so domala nevidno vključeni med razstavne eksponate, tako da ustvarjajo dialog z zbirko: nov način njenega branja omogočajo pretresljive prazne stene, ki izprašujejo pot izginulih umetnin iz zbirk umetnostnih galerij Bosne in Hercegovine (Ana Hoffner), raziskava o Pionirski železnici, ki tematizira vrednost arhivov in fotografij (Nonument Group), video bledih in prekrivajočih se figur, ki izpostavi navzkrižja v branju spominov (Ivan Šuković), in pregledna ponazoritev sodelovanj med neuvrščenimi državami (Teja Merhar), medtem ko serija risb in tiskov nekako izzveni skozi potencial predstavitve kulturnih politik (Đorđe Balmazović - Škart); manj uspešni se zdijo napisi na tleh, ki naj bi pričali o naboju umetnosti kot združevanja miru in svobode (Irena Lagator Pejović). Toda razstava kot celota je nepozabna izkušnja in doživet dialog s preteklostjo, ko je imela umetnost veliko vlogo v povezovanju držav in ljudi.
