V vaši biografiji piše, da ste po študiju umetnostne zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti odšli na doktorski študij v Prago. Zakaj prav tja?
Po diplomi na filozofski fakulteti sem želela pridobiti status mladega raziskovalca, a na oddelku za umetnostno zgodovino za temo, ki sem jo predlagala – že takrat me je vleklo v sodobno umetnost – ni bilo nobenega zanimanja, kar je logično, glede na to, kakšen oddelek je bila umetnostna zgodovina po usmeritvi in formalnem načinu seminarjev, predavanj. Med razpisi za doktorski študij v tujini je bila tudi Češka, za katero, domnevam, ni bilo velikega interesa, ker sem jo takoj dobila. A konec 90. let so bila dobra leta za življenje v Pragi, verjetno zadnja, ko je imela Praga še nekaj svojega starega duha. Pristala sem na oddelku za umetnostno zgodovino na Karlovi univerzi, na programu, ki je potekal v češčini.
