Razstava Ostanki svetlobe v Atriju ZRC fotografa Branimirja Ritonje, ki bo na ogled še do 27. avgusta, je že sedma v sklopu razstav umetniške fotografije, ki jih od leta 2020 kurira mag. Andreja Rakovec z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Kustosinja o konceptu razstav v atriju pravi: »Vabimo slovenske fotografe različnih generacij, osredotočamo se na umetniško fotografijo. Predstavljati želimo avtorje, ki pokažejo nekaj več – bodisi vsebinsko bodisi v smislu tehnike. Zato nas denimo zanimajo tudi analogne tehnike, kot v primeru aktualne razstave Branimirja Ritonje, pred dvema letoma pa smo recimo pripravili razstavo fotografij na steklu v tehniki mokrega kolodija fotografa Boruta Peterlina.«

Kronist posegov v naravo

Fotografska serija Ostanki svetlobe Branimirja Ritonje, ki nastaja že nekaj let, je tokrat prvič predstavljena v tako velikem obsegu. Kustosinja pravi, da gre za črno-bele analogne fotografije, posnete s kamerama Rolleiflex in Zenza Bronica, formata 6 x 6 centimetrov, ki so bile pozneje še dodatno obdelane v temnici. Fotografije so nastale v letih 2020 in 2021, obdelava v temnici pa je potekala 2022. »Posebnost fotografij je v poudarjeni temini, sivi klin je namreč stopnjevan z dodatnim osvetljevanjem; na eni od fotografij, ki prikazuje elektrovode, fotograf celo doseže maksimalno stopnjo potemnjenosti, ko oči dejansko tipajo za podobo. Fotografijo je posnel v jutranji megli in je že s tega vidika nekoliko mistična, s temino pa se to vzdušje le še stopnjuje,« je povedala kustosinja.

Pravi še, da je v temne sence ujet svet posnet po klasičnih pravilih fotografske umetnosti: pri komponiranju je avtor upošteval razmerja, značilna za krajine, in sicer je znižal horizont, da je večji del formata odmeril nebu ali pa upošteval zlati rez; kompozicije je uravnotežil, pretanjeno stopnjeval odtenke sivega klina in z vključitvijo konstrukcijskih detajlov, zapornih tabel, plastičnih mrež, napisov in logotipov na posameznih delih ustvaril pravcate grafične učinke.

»Tematsko so fotografije nekakšna reakcija na destruktivne posege v okolje, ki se dogajajo v zadnjih desetletjih na intenziven, tudi brutalen način. Fotograf, ki je živel na obrobju Maribora, v stanovanjski soseski pod Pohorjem, je torej na lastne oči doživljal, kako takšno lomastenje po naravi poteka. Nekoč so bili tam poseljeni kmetje, ki so obdelovali polja, travnike, meščani pa so k njim hodili kupovat zelenjavo, sadje in podobno. Potem pa je mestna oblast te površine žrtvovala za stanovanjske soseske, nakupovalna in zabaviščna središča, fotograf pa, kot čuteč opazovalec okolja okrog sebe, se je na dogajanje odzval na način, kot se umetnik odzove – da je v fotografski kader ujel dogajanje,« je izpostavila kustosinja. Pravi še, da fotografije niso ilustrativne, narativne. Fotograf se osredotoči na določen detajl, ki se kot neki tujek znajde v naravi, na primer zabojnik ali zaporna tabla, varovalna mreža na gradbišču, gradbeni stroj. In skozi te detajle si lahko gledalec potem sliko ustvari sam.

Ugašanje svetlobe

Naslov Ostanki svetlobe v sebi nosi dvojni pomen: po oblikovni plati gre za temne fotografije in svetloba na njih ostaja samo na nivoju nekega ostanka, po simbolni plati so pa ti ostanki svetlobe v bistvu ostanki rodovitne zemlje, ki vedno bolj izginja. »Tudi sama svetloba je bila v filozofiji vedno pojmovana kot nekaj pozitivnega, kot sinonim za razum, um. In potem se zdi, da ta razum z ugašanjem svetlobe na teh fotografijah zamira,« razmišlja Andreja Rakovec.

V Atriju ZRC so že pred letom 2020, ko so sistematično začeli z razstavno dejavnostjo, potekale razstave, tudi fotografske. Pred tremi leti pa so v ta namen temeljito prenovili atrij, od sten do svetlobnega parka, da je bolj v galerijski funkciji. Gre sicer za interno razstavišče, primarno namenjeno razstavam sodelavcev ZRC SAZU v okviru njihovih raziskav, je pa torej tu dobila svoj stalni prostor tudi umetniška fotografija. Pripravijo dve razstavi na leto, vsako pospremi obsežen katalog.