Prejšnji teden so na ljubljanskem gradu odprli skupinsko fotografsko razstavo Varuhinje rek, ki prek motiva žensk oziroma varuhinj opozarja na zaščito naravnih okolij, predvsem celinskih voda, kot tudi na trajnostno sobivanje z naravo. Potujoča razstava, ki so si jo ogledali že številni obiskovalci v različnih koncih Slovenije, od Goričkega do Kanala ob Soči, sedaj gostuje v Ljubljani. Na njej sodeluje 29 varuhinj rek in 19 fotografov ter fotografinj, ki so skupno dokumentirali 19 slovenskih rek. Projekt vodita Alja Bulič iz ustvarjalnega kolektiva Hupa Brajdič in novinar Erik Valenčič v sodelovanju s KUD Center 21. Fotografska iniciativa je povezala tudi okoljevarstvene, naravovarstvene strokovnjake, aktiviste, umetnike, ljubitelje umetnosti in narave, novinarje ter druge predstavnike civilne družbe. Ti skupaj širijo vest o tem, da je lahko vsak od nas zaščitnik narave. Ko bo padla zadnja kaplja čiste vode, bo padel zadnji človek.

O aktivnem državljanstvu na področju varovanja narave je več povedala Alja Bulič: »Ljudje moramo biti sposobni prepoznati probleme, ugotoviti, kako jih nasloviti, in se zavedati, da to pravico imamo, čeprav nam tega nihče ne pove. Civilna družba se ima pravico vpletati v postopke in odločanja, ko gre za upravljanje narave. Pravico imamo stvari vzeti v svoje roke in se pri tem povezati s somišljeniki. Razstava je pomembna ravno zato, ker je skupnostni projekt, ki ozavešča, da skupaj lažje dosežemo večje premike v naši družbi.« Fotografije bodo v grajski Galeriji »S« na ogled do 11. februarja.

V reke odlagajo pralne stroje, železo in peči

Nika Hölcl je pri razstavi sodelovala kot fotografinja reke Mislinje. V objektiv je ujela varuhinjo te koroške reke, etnologinjo Alenko Čas, ki ob njej živi že od rojstva in danes tam skrbi za okoli 30 konj. »Pri tem ni pomembna le podoba fotografije, ampak tudi njena zgodba, ki kaže na to, da nekateri ljudje z vodo dejansko sobivajo. Ko so bile poplave, je njim na srečo odneslo samo zemljo. Alenka Čas se sicer že okoli 50 let sooča z vsemi stvarmi, ki se dogajajo v njenem ekosistemu,« pojasni fotografinja. Izpostavi, da je največja dodana vrednost, da razstava nenehno potuje, pri čemer niso v ospredju samo najbolj znane reke, kot je Sava ali pa Soča. »Ampak tudi manjše reke, ki so enako pomembne. Ko ljudje vidijo osebe na fotografijah, začutijo, da v tem boju niso nujno vpleteni samo mednarodni aktivisti ali filozofi, temveč čisto vsakdanji ljudje, ki ob rekah sobivajo, zaradi česar se obiskovalci v njih lažje prepoznajo.«

Nataša Dominko je varuhinja reke Vipave. Zdelo se ji je pomembno, da imajo reke svoj glas, da lahko čisto običajni državljani izrazijo svojo skrb tudi v praksi in tako prispevajo k širjenju pomembnega sporočila. Njena prva čistilna akcija se je začela na njenem vrtu ob toku Vipave, ko je morala z rečnega brega najprej pobrati vse smeti – od plastike, železa do zabojčkov, ki jih kmetje puščajo za seboj. »V njenem toku jo spremljam že leta. Vidim, kaj jo boli, kaj prinaša, kaj odnaša. Korak naprej je bil, ko sem si rekla, da ne morem imeti samo jaz čistega vrta, naj ima še ona čist svoj breg. Boli, ker domačin v reko meče smeti, to najbolj boli. Še bolj boli to, da se kljub opozorilom, prizadevanjem, pogovorom z občino, po izpeljanih čistilnih akcijah, popisanih divjih odlagališčih ne zgodi nič. V takšnih trenutkih se človek počuti majhnega. Projekt Varuhinje rek prispeva k temu, da smo malo bolj slišani.«

Človek meče v reke marsikaj. Nataša Dominko se spominja, ko so s civilno iniciativo začeli čistilno akcijo in sedli v kajake: »Našli smo pralni stroj, peč, ves zeleni odpad, ki ga ljudje mečejo v reko. Zanimivo, da ti pri tem ne vidijo širše. Ko je bila poplava, se je Vipava dvignila in vse, kar so ljudje zmetali vanjo, je šlo dol po toku, kar pomeni, da so vsi kraji ob toku navzdol bolj obremenjeni s temi smetmi. Ljudje tega ne vidijo.« Ob razstavi Varuhinje rek ima sogovornica preprosto željo: »Da bi vsaka reka, vsak potoček imel svojo varuhinjo in da bi vsaka od nas govorila za to svojo reko, svoj potok, da bi vsi slišali, kar imamo povedati.«