Oskar Karel Dolenc, Janez Korošin, Tihomir Pinter, Marjan Smerke, Tone Stojko, Jendo Štoviček, Sonja Zalar Bizjak in Joco Žnidaršič so avtorji, ki nesporno sodijo v sam vrh slovenske fotografije. Njihova skupna značilnost je tudi ta, da so se mojstrili znotraj ljubljanske fotografske šole, Fotogrupe ŠOLT. Ob šestdesetletnici delovanja skupine, ki je še vedno aktivna pod imenom Fotoklub Ljubljana, pa bodo njihove izbrane fotografije od danes naprej na ogled v Galeriji Photon, na razstavi z naslovom Mojstri ljubljanske fotografske šole – 60 let Fotogrupe ŠOLT. Skupina je bila poleg Mariborskega kroga ena najpomembnejših fotografskih skupin v Sloveniji. Vse fotografije na razstavi, ki bo na ogled do 16. junija, so originali.
Nasledniki prvih ljubljanskih fotografov
Skupina je nastala leta 1963 pod imenom Fotogrupa ŠOLT Ljubljana, ustanovili so jo člani fotokluba Akademski kolegij in fotokluba Študentsko naselje, in sicer po vzoru beograjskega Unisa, med ustanovnimi člani pa so bili Stojan Kerbler, Joco Žnidaršič, Miro Bark Hojnik in Oskar Karel Dolenc, ki je bil tudi prvi predsednik skupine in jo je nato vodil nadaljnjih petnajst let. »Fotogrupa ŠOLT je bila v bistvu naslednica prvega predvojnega Fotokluba Ljubljana, pred leti pa smo si ponovno nadeli to ime. Vodil ga je moj stric Ivo Gogala, ki je bil tudi moj prvi mentor glede fotografiranja in retuširanja,« se spominja prvi predsednik šoltovcev.
Fotogrupa se je sčasoma začela krepiti, svoja dela so na ogled odmevno postavljali tudi v jugoslovanskem in mednarodnem prostoru. Avtorji, izpostavljeni na tokratni razstavi, so tako z mednarodnim razstavljanjem kot s kakovostnimi kolekcijami prišli do točk za pridobitev naziva »mojster« in »kandidat mojster«, ki jih je podeljevala Fotografska zveza Jugoslavije. Edina ženska v skupini je bila Sonja Zalar Bizjak, pridobila je naziv »kandidat mojster«.
Značilne estetike mojstrov
Kuratorica razstave Špela Pipan pravi, da je »poleg osrednjih značilnosti, ki so se izoblikovale znotraj skupine, kot so črno-bela analogna fotografija, poudarjanje grobozrnatosti posnetkov in močni kontrasti, skupino primarno povezovala želja po tehnični dovršenosti in inovativnosti v fotografsko-umetniškem izrazu. Ob pomanjkanju, neobstoju fotografiji namenjenih izobraževalnih ustanov so se v skupini združevali fotografski entuziasti, ki so se skozi medsebojno izmenjavo znanja razvijali povsem samostojno. Pri izbiri motivov je prevladovala tako imenovana life fotografija, vendar so mnogi člani že takrat raziskovali meje klasične fotografije, bodisi pri izbiri motivov z bolj ekspresivnim umetniškim izrazom ali pa pri uporabi eksperimentalnih tehnik.«
Oskar Karel Dolenc je za tokratno razstavo izbral osem svojih fotografij. Bil je denimo prvi, ki je uporabil grobozrnato tehniko – to je bila z zlatim znakom nagrajena fotografija z naslovom Mladost, posneta leta 1964 na Muljavi – ki pa je pozneje še bolj navdušila njegovega kolego Janeza Korošina. Kolegialno prenašanje inovacij in izkušenj je potekalo tudi na debatnih večerih ob fotografijah, ki jih je uvedel Dolenc. »Ker smo imeli finančne težave, smo rekli, da bo lahko tisti, ki prinese tri fotografije in mu jih odobrimo, tri mesece zastonj uporabljal temnico, za vsako sprejeto fotografijo pa bo dobil en papir in pol. Tudi tako smo se motivirali.«
Od inženirjev do umetnikov
V več kot tridesetletnem delovanju je skupina vključevala še druge izjemne slovenske fotografe, takrat še študente, ki pa so se potem raztepli naokrog – Dragan Arrigler, Marjan Dobovšek, Milan Pajk, Andrej Perko, Janez Pukšič, Mitja Vidmar, Lado Jakša, Herman Pivk, Arne Hodalič in drugi. Zanimivo pa je, da so se mnogi izobrazili na področjih naravoslovja, znanosti in inženirstva. »Prišli smo z različnih fakultet, fotografirali pa smo izključno za svoje veselje. Učili smo se iz tujih revij. Mene je vedno zanimal človek oziroma portret, prav tako pokrajina, akt. Nisem se mogel odločiti za samo eno področje, pravzaprav sem na več različnih tem delal celotne serije.«
Fotografije so nastajale doma in na strokovnih ekskurzijah v tujini, kamor je odhajal kot profesor šole za oblikovanje in fotografijo. »In smo šli v Grčijo, Španijo, ali pa sem šel na srečanje fotografov, bil sem namreč v mednarodni komisiji za vzgojo mladine pri FIAP. Vedno smo imeli potem kakšen dan prosto za fotografiranje. Fotografije so nastajale na skrivaj. Ali pa smo šoltovci organizirali akcije, ko smo šli na tržnico – ne skupaj, pač pa vsak posebej – slikat portrete.«
V nekdanji Jugoslaviji in Evropi je bilo v tistem času kar nekaj študentskih fotoskupin, a Dolenc je prepričan, da so šoltovci po kakovosti kotirali v sam svetovni vrh. »Ne nazadnje smo fotografije razstavljali po vsem svetu. Z eno od fotografij sem imel potem težave na carini. Na Japonsko sem jo poslal brez okvirja, oni pa so jo za namen razstave, ki je gostovala v štirih mestih, uokvirili in mi jo takšno tudi vrnili. In potem so mi jo hoteli na meji cariniti. Kar nekaj truda sem vložil, da sem jim razložil, da je fotografija vendarle moja.«
Skupina pod imenom Fotoklub Ljubljana še vedno deluje in tudi Dolenc še vedno »slika«. Manj kot nekoč, a vedno, ko gre v hribe. »Še vedno sem navdušen fotolovec s teleobjektivom v lovu za živalmi.«
