Ustvarjalec izhaja iz grafitarske subkulture, s katero se je spoznal v srednji šoli in se sčasoma prelevil v sodobnega umetnika. Pod svoja ulična dela se nikoli ni podpisoval, galerije pa so vztrajale pri razpoznavnosti. Tako se je začel pod različne inovativne umetniške stvaritve, večinoma ilegalne, ki kritično naslavljajo specifična družbena, ekonomska ali politična stanja sveta, večkrat s poudarkom na okoljski problematiki in (ne)rabah javnega prostora, podpisovati preprosto name:. Leta 2019 je na Svetlobni gverili predstavil SOS SMS projekt na Stari mestni elektrarni, kjer dimnik ne deluje že vsaj 20 let. Na vrhu je inštaliral stroj, ki je spuščal dim. Ljudje so lahko dimniku poslali sporočilo, ki je bilo nato na podlagi morsejeve abecede pretvorjeno v dimni signal. »Projekt je bil na prvo žogo zabaven, a v resnici sem hotel opozoriti na rabo energije, ki je večini nevidna, torej koliko energije porabimo za serverje, antene, za celotno mrežo, da sporočilo pride do naslovnika. Čeprav se med epidemijo nismo veliko vozili in smo bili doma, je bila toliko večja poraba energije na spletu.« Njegov do sedaj najobširnejši projekt je bil vezan na najmanjše grafite na svetu – nanografite, ki niso vidni s prostim očesom.

Spremembe, ki gredo mimo nas

Do lanskega leta je bilo v Mariboru največ nanografitov na svetu, a ga je že prehitelo nizozemsko mesto Eindhoven. Grafitar name: je na tritedenski turi po Evropi z duhovitimi aforizmi označil ikonične lokacije 12 evropskih mest. Izdelal jih je v Sloveniji, na Inštitutu Jožefa Stefana, veliki so bili pet nanometrov, torej manjši od debeline lasu. »Vzel sem kos zidu na ulici in ga prinesel v laboratorij. Z ionskim mikroskopom, s katerim odlagamo ali odvzemamo materiale, sem z ioni streljal v podlago in tako nanašal platino,« je pojasnil umetnik. Tako drobcene grafite je želel ustvariti za lokacije, kjer bi bili grafiti običajno hitro odstranjeni ali težko izvedljivi. Nanografiti, na ulici označeni s QR-kodami, postanejo v galerijskih prostorih vidni s pomočjo senzorja, ki zaznava lokacijo obiskovalcev v galeriji. Bolj ko se ti približujejo projekciji bodisi trga, kjer je mini stvaritev, večji in jasnejši postaja nanografit. »Na Prešernovem trgu je bil eden narejen na ulični svetilki, za katero si nisem mislil, da bo kadar koli odstranjena, vendar so trg prenovili in zdaj svetilke žal ni več. Tudi na Dunaju zaradi prenove pred mestno hišo nenadoma ni bilo več stebričkov, ki avtomobilom preprečujejo vstop. Zanimivo je, kako se mesto spreminja in modificira na mikrobazi, ki je drugače sploh ne zaznamo.«

Noben grafit ni večen

V ameriški grafitarski subkulturi 70. in 80. let prejšnjega stoletja je eno od nenapisanih in danes pozabljenih pravil narekovalo, da si grafitar začetnik, dokler ne porišeš podzemne železnice v New Yorku. Šele ko si osvojil podzemno, to grafitarsko trofejo, si postal profesionalec. Okoli 8000 takšnih vagonov so oblasti do leta 2007 vrgle v morje z namenom, da naredijo umetne koralne grebene. »Če pod vodo postaviš konstrukcijo, na katero se lahko oprimejo mikroorganizmi, dobiš nov ekosistem, novo življenje. Počasi se naselijo alge, školjke, s tem male ribe, potem pa vedno večja bitja. Ti vagoni imajo tanke stene, ker so bili namenjeni transportu ljudi in ker na progi niso imeli nobenih ovir. Okvirno 80 odstotkov jih je zato že razpadlo,« je pojasnil name:, ki zadnjih deset let razvija poseben projekt. Potopil se bo v Atlantski ocean in kot prvi pod vodo porisal enega od vagonov, ki se razprostirajo na obalah zvezdnih držav Delaware, Virginia, Georgia, Južna Karolina, Maryland, New Jersey. Najnižji na desetih metrih naj bi že razpadli, najgloblji pa ležijo na 42 metrih. »Vsi grafiti so minljivi, nobeden ni večen. Raziskoval sem različne tehnike barvanja pod vodo. Nanesel bom obstojen barvni nanos, ki ne ogroža morskega okolja in deluje kot vezivo ter bo vagon ohranil in postal nov mikrohabitat za morske organizme.«

Ko so nekdanjega newyorškega župana Eda Kocha med njegovo notorično antigrafitarsko kampanjo spraševali, ali bo res zatrl grafitarsko gibanje, je odgovoril: Time will tell. (Čas bo povedal). To pa je tudi slogan, ki ga bo name: narisal na vagon. »Projekt je satira na grafitarska pravila. Time will tell je tudi stavek, ki se navezuje na veliko drugih stvari, na stanje sveta, na stanje vagonov pod vodo, ki izginjajo.« Trenutno ima označenih okoli 250 potopljenih vagonov, čaka ga še raziskava, kateri bi bil najprimernejši za akcijo, ki jo bo dokumentirala in posnela avstralska režiserka Selina Miles.