Olja Grubić je performerka, vizualna umetnica, scenografka, kostumografka, na Akademiji za vizualne umetnosti AVA je izbrala smer konceptualizacija prostora, ki vključuje scenografijo, video, instalacijo video, risanje. Je avtorica performansov, v katerih tematizira položaj žensk znotraj patriarhalnih struktur, skupaj z Jernejem Škofom je vodila skupino Kabaret Tiffany, od leta 2020 deluje v Vii Negativi. Izdala je knjigo Psihološki kanibali po istoimenskem performansu. Še danes je v Galeriji Škuc na ogled razstava Sobivanje.
Na razstavi Sobivanje vidimo risbe ženskih mednožij, iz katerih raste zelenjava. Povezava med žensko in plodnostjo, rodovitnostjo je nedvoumna. In je nekaj, čemur se zaradi ideološke zlorabe tega pogleda hočemo izogniti, ali pač?
Absolutno! A do danes še nismo uspeli. Med risanjem sem v knjigi Timothyja Mortona, ki po mojem zelo dobro analizira naš čas, naletela na misel, da se žensko telo izkorišča na enak način kot planet. Kar drži. In to idejo sem vključila v risbe. Ne glede na to, v kakšni meri napredujemo kot družba, se nam te paralele ne uspe rešiti; zdi se, kot da se je tudi nikoli ne bomo, ker se nenehno pomikamo en korak naprej, dva nazaj. Plodnost žensk ne bi smela biti nekaj, kar nas v najprej določa. Ženska bi morala imeti možnost izbire o sebi in svojem telesu, na celem planetu.
Razstava je nekako tridelna?
Res je, v njej so združene tri serije: velike risbe teles na stenah so moja prva serija, kjer sem risala različna telesa v različnih pozah, raziskovala sem materialnost, razsežnosti in odnose. Druga serija so človeška telesa z živalskimi glavami, s katerimi sem proučevala značaje, animalnost vseh nas in to, kako značaji vplivajo na odnose. Tretja serija pa so vagine s sadjem in zelenjavo, ki seveda v zgodovini umetnosti niso nič novega - kaj bi bilo sploh še lahko novo? - zanimivo pa mi je bilo, kako to še danes izziva našo reakcijo. V Knjigi simbolov sem na primer naletela na podobno, več sto let staro risbo.
Z ozirom na to, da so risbe hkrati estetske, poetične in hudomušne, pa verjetno tu kakšnih reakcij ni bilo.
Če odmislim sovražni govor na Twitterju, kjer uporabniki svoje frustracije naložijo v virtualni prostor, so reakcije na risbe in na celotno razstavo zelo dobre.
Sobivanje je precej »pohleven« naslov, v srži je v vašem delu vprašanje, ali telo še vedno služi nacionalizmu, kapitalizmu, patriarhatu, religiji?
Za »sobivanje« smo se odločili ker je to tema, ki me v mojem delu spremlja že dalj časa: kako bivati v skupnosti ob medsebojnem razumevanju, spoštovanju, strpnosti. Ne samo med ljudmi, ampak tudi v našem odnosu do živali, rastlin, planeta, stvari, do vsega. Zanima me, ali lahko najdemo način za sobivanje. Mislim, da so sistemi, ki jih uporabljamo, zastareli, nujno potrebujemo spremembe, vprašati se moramo, kako smo se znašli tu, kjer smo. Če se še enkrat vrnem k Mortonu: “ Zgodovina je serija katastrof. ”
Različne zelenjave, ki rastejo iz vagin, nam priklicujejo različne asociacije, od plodnosti do pravljičnih podob in bajeslovnih pomenov. In kot ugotavlja kurator Jernej Škof, nas spomnijo na japonske lesnene grafike in slike.
Vsekakor nam različne zelenjave priklicujejo različne občutke, ene imamo navsezadnje tudi raje kot druge, nekatere so nam lepe, na nekatere smo alergični. Vsaka rastlina ima nek svoj značaj in ima neke pomene, vse skupaj pa tvori zgodbo o sobivanju. Japonske lesene grafike in slike so se me res dotaknile in navdihnile velik del mojega dela.
Del razstave je tudi na tla projeciran izvrsten video posnetek predstave Rodovitna prst, ki deluje kot kakšne žive, zabrisane renesančne freske.
Ta posnetek je v Škuc produkciji nastal med našim zadnjim izvajanjem performansa v MSUM, in je izrezan v obliko filmskega platna. Za Rodovitno prst bi rekla, da je performativna artikulacija idej, ki se skrivajo v risbah, v njem sem skušala izpostaviti nevidnost dela ženske kot tudi narave same. Sicer pa je razstava postavljena po logiki vrta, ene stičnih točk med človekom in naravo. Enega izmed navdihov za dinamično postavitev razstave smo našli v valovanju, nenehnem spreminjanju narave, da bi osvetlili tudi družbeno dinamiko, pa smo dodali še sliko Vstaja, ki je nastala pred leti, ko so bile še množične vstaje, in je bila takrat razstavljena v Mestni galeriji. Na neki način ta slika kaže ženski boj: počasi vstajamo, potem pa spet počepnemo; in to se ponavlja.
Zelenjava je sicer vaš priljubljen rekvizit, v Golem življenju ste performerke ribale tiste s falično obliko. Je humor za vas pomemben element?
Pri zelenjavi me privlačijo barve, vonj in fizičnost; po performansu Golo življenje smo naribano zelenjavo dale za hrano živalim. Narava me privlači kot pomembna tema in kot estetska vrednost, humor pa je zame morda najpomembnješi, z njegovo pomočjo lažje živimo, lažje preživimo sve katastrofe. Če se znamo smejati, znamo živeti. Tega sta me naučila predvsem babica in dedek, ki sta imela težko življenje, a sta preživela s pomočjo smeha. Dedek je v invalidskem vozičku po trinajstih možganskih in srčnih kape ostajal brez zraka zaradi smeha. Brez humorja je življenje strašno dolgočasno.
Je golota danes v performansu že dojeta kot obleka, kostum?
Golota v umetnosti ni nič novega, a se mora znova in znova postavljati. Vsako obdobje golemu telesu nameni svoj lasten pogled. Občinstvo reagira različno, tisti, ki morda pridejo na performans, da bi videli golo telo, jih to telo ne pusti ravnodušnih in morajo malo razmisliti še o čem drugem kot o tem golem telesu. Pred performansom Golo življenje in prvim delom Extima, Rodovitna prst, smo se ustvarjalke pogovarjale o tem, kaj pomeni golota danes, ko jo vendar srečujemo na vsakem koraku, in kaj želimo me povedati s svojo, ki se ne reducira na seksualno komponento. Ta razmislek, ti pogovori so bili potrebni tudi zato, da bi osmislile to, kar smo želele sporočiti. Zame je golo telo nekaj povsem normalnega, in mi je popolnoma nerazumljivo, da se ga tako bojimo...
Hkrati pa nas z goloto preplavljajo na vsakem koraku.
Kjer telo nenehno seksualizirajo. Kaj to pomeni? Za marketing se golo telo sme uporabljati, v umetnosti pa še vedno škandalizira, ker ni estetizirano za prodajo?!
Stvar je res absurdna: tudi nudizem preganjajo.
Ne preganjajo le nudizma, v mojem rodnem mestu na Hrvaškem patruljira moralna policija, ki ljudi opozarja na primerno oblačenje. In to ob jumbo plakatih žensk v spodnjem perilu.
Performans ima kot žanr po svoji naravi običajno kratek rok trajanja, sploh če se dogaja v naključnih prostorih, je neponovljiv.
Performans je živa oblika, če odgovarja času, v katerem je nastal in v katerem trenutno traja. Nekateri performansi, ki so nastali pred 40 leti, se ob ponovitvah lahko izkažejo za še vedno relevantne, drugi ne.
Na misel mi pride nastop Marine
Abramović v Momi, ki je bil
predvsem show.
Vprašanje je, ali je bil ta performans neponovljiv ali pa se je to zgodilo zaradi Abramović, ker je v svojem delu odšla v drugo smer, ni ostala v performansu, ampak je naredila to, proti čemur se je prej borila. Prepričana sem, da imamo tudi v tem času dobre razloge za to, da stojimo gole na odru in ribamo falično zelenjavo.
Je nastopanje v projektu drugih avtoric drugačne vrste delo?
Jaz nisem igralka, ne vživljam se v vloge, kot se to počne v gledališču, zato mi morajo biti naloge, ki jih igram v projektih drugih, jasne; vsi sodelujoči se moramo mentalno nekako prilagoditi temu, kar si je avtor zamislil.
Ljubljanska neodvisna scena je pokoronsko eksplodirala, preživetje med korono pa ni bilo lahko, kajne?
Bilo je kar hudo, vsak po svoje smo razmišljali, ali bi začeli delati kaj drugega. 700 evrov, ki smo jih dobivali nekaj časa, je bilo za mnoge rešitev, saj tudi sicer pogosto ne zaslužimo več. In res je, po koroni smo po tisti praznini šli v drugo skrajnost, delamo vse, delamo na sto koncih, da bi preživeli, tako da včasih komaj diham.
Se je gledalstvo vrnilo?
Odvisno od projekta, nekateri projekti so dobro obiskani, se mi pa zdi, da je občinstva vseeno manj; udobno je biti doma. Ne pomagajo nam niti socialna omrežja, na neki način razvrednotijo naš trud in »vzgajajo« ljudi v napačno smer, posledice pa bomo kmalu občutili. Ljudje izgubljajo koncentracijo, imajo je le za 30-sekundne posnetke z malo vsebine, kako naj torej gredo na predstavo, ki jim vzame tri ure njihovega dragocenega časa?
A vztrajanje doma je tudi
depresivno.
(Smeh) Tudi, ja, za nekatere. Na vsak način nas internet bolj drži doma, s par kliki vidiš marsikaj, brezplačno. A performans Ikebana za 8.marec v Škucu je bil zelo dobro obiskan.
Razstava se zapira, vi pa gotovo že delate nekaj drugega?
Delam kostume za predstavo Bojana Jablanovca in Anite Wach, do prvega aprila moram narediti štiriindvajset kostumov.
O, to pa ni malo. Ne le narišete, ampak tudi izdelate? Ker znate šivati?
Med epidemijo sem izpilila svoje znanje v šivanju in krojenju. Kostume sem delala že za Kabaret Tiffany in klubske večere. V nekem trenutku je v meni dozorela odločitev, da tudi manj kupujem in si raje sešijem sama, tudi v luči ekoloških problemov, ki jih mnozična modna industrija povzroča na našem planetu. Po premieri pa se veselim še nekaj manjših projektov, gostovanj v tujini, vzporedno ustvarjam tudi na Festivalu performansa ki bo junija, septembra pa bom naredila scenografijo za projekt Kaje Janjič in nadaljujem s svojim štiriletnim projektom, Extima 2; Okus bivanja.