V Teheranu rojeni slikar in režiser že nekaj let živi v Mariboru. Ko je prišel v Slovenijo, je bil prvi Iranec v Centru za tujce v Postojni. Pošali se, da je slovenščina zanj, kot bi nenehno plaval in plaval, ko pa naleti na otok, kmalu ugotovi, da ta tako ali tako ni pravi pristan, in mora plavati naprej. V seriji slik z naslovom Krik pod oceanom pa so vode veliko temnejše. Kot enega izmed mnogih organizatorjev velikih protestov proti volilni prevari v Iranu leta 2009 so ga ujeli in mučili. Zaradi lastne varnosti je moral pobegniti, medtem ko nekateri njegovi prijatelji niso imeli te sreče. »Po skoraj enem mesecu so izginili. Veliko jih je mrtvih, nekaj jih je v Ameriki ali Evropi. Preostali so že 14 let v zaporu. Nekateri so storili samomor, ker so bili tam posiljeni,« pripoveduje. Njegov navdih za razstavo izhaja iz bolečine in žalosti iranskih ljudi, predvsem žensk. »Doživel sem različne oblike cenzure. Vsa ta dela so del vsega, kar je zelo pomembno v mojem življenju. Edini način, na katerega lahko govorim o tej bolečini, je slikanje.« Pravi, da je v Iranu, zaradi močne represije, ki temelji na zlorabi religije, še slabše, kot je bilo pred protesti: »Nenehno iščem priložnosti, v okviru katerih lahko na različne načine pokažem, da nekateri ljudje živijo v delu sveta, kjer jih nihče ne sliši. Tudi če jih kdo sliši, ne more narediti nič.«
Ni prostora za umetnost
Ko je imel Navid Fadaee Nazer 18 let, je posnel svoj prvi dokumentarec. Govoril je o nočnem življenju žensk v Teheranu. »S prijateljem sva snemala naskrivaj. Govoril sem z dekleti, ki so živela v parku, jih spraševal, kako preživijo. Nekatere so pobegnile pred družinami, imele težave z drogami ali pa so pobegnile s fanti, ki so jih zapustili in se zdaj ne morejo vrniti domov.« Ko je dokumentarec zmontiral, ga je oddal v pregled in prosil za predvajanje. »Ne vem, kaj mi je bilo, da sem mislil, da ga bodo ljudje lahko videli. Originalen posnetek so mi zažgali, kopij nisem imel, in oseba, ki je govorila z menoj, mi je rekla: 'Srečo imaš, da si otrok. Drugače bi se to zate zelo slabo končalo. Če hočeš preživeti in biti umetnik, bolje, da ne slediš takšnim temam. Si umetnik Irana, snemaj o islamu in religiji.' Živel sem v družbi, ki mi je ni bilo treba navdušiti z umetnostjo.«
V prvih desetih letih po revoluciji je oblast izvedla popolno zaprtje kinematografov, še posebej glasbe. »Na televiziji so tuji film, dolg 3 ure in 45 minut, predvajali le 1 uro in 25 minut. To je potem v resnici čisto nov film.« Pravi, da imajo zelo profesionalno cenzuro, ki je bila učinkovita že pred 30 leti. V smehu se spominja japonske serije, ki jo je gledal kot otrok. »Bila je resnična zgodba o gejši, kako je delala in služila denar za otroke. A mi nismo videli nobene gejše. Cenzorji so zgodbo prikazali, kot da danes čisti tukaj, jutri bo čistila tam. Bili smo zavedeni, jokali smo zanjo.«
Kaj boste z jajci v gnezdu
»V Iranu pravijo, da islam pomeni, da moraš ženske vkleniti, si jih podrediti, kar v resnici ne drži. Spoštujem vse religije, ampak Iran je s pomočjo islama ženskam odtrgal veliko pravic. Za izobraževanje, delo, govorjenje, hojo, za vse.« Danes Iranke ne smejo peti na javnih prostorih, hoditi na športne prireditve, se svobodno izražati. »Prej smo imeli ženske na političnih položajih, borilne veščine za ženske, koncerte zanje, kjer so lahko pele. Čudovite igralke in televizijske osebnosti. Ne govorim o politični strani, saj smo pred revolucijo imeli cenzuro, ampak v tem času smo lahko videli vsaj malo svobode.«
Navid Fadaee Nazer je v slikarska dela želel vpeljati pristni Bližnji vzhod. To pa ni njegov edini projekt. Letos bo na Borštnikovem srečanju, 30. junija, tudi njegova predstava Proslava, ki temelji na njegovi begunski poti iz Irana v Slovenijo. »Upam, da si jo bodo lahko ogledali tudi v Ljubljani. Gledalci bodo skozi mojo zgodbo videli vse Navide za menoj. Oče mi je pravil, da politika nima družine, kar je res. Mi jih imamo in vedno se spravijo nanje, jih zaslišujejo o nas, zato se je težko upreti.« Kaligrafsko besedilo, ki ga je upodobil v eni izmed slik, pravi: »Lahko nas naženete od doma in družine. A kaj boste z jajci v gnezdu? Lahko nas uničite, a otroci bodo odrasli in nadaljevali po naši poti.«
