Razstava Konstruirane krajine v Galeriji Vžigalica je nekakšen informativni antropološki biolaboratorij, ki služi za prikaz dveh krajinskih konstruktov: v okolici industrijskega mesta Prato v Toskani, kjer živi avtor razstave, sicer multimedijski umetnik, filozof in kulturni antropolog Leone Contini, se je namreč od 90. let vpela nova manjšina ekonomskih migrantov iz jugovzhodne Kitajske, ki je s sabo prinesla tudi svojo kulturo, vrtičkanje. To je zmotilo idilično podobo Toskane, ki je danes svetovna blagovna znamka – »skozi turizem, prek filmske industrije, agrokulturnih dosežkov, predvsem pa prek evropske politike, ki narekuje, kaj je 'naše' in kaj 'vaše'«, je izpostavil kustos razstave Jani Pirnat. »Na eni strani gre torej za dokaj ideološko konstrukcijo, na drugi pa povsem praktično s strani Kitajcev, ki so s sabo prinesli svoje stvari, hočejo jesti svojo hrano, povezani so z zemljo, naredijo svoj vrt, s čimer pa po svoje konstruirajo krajino, ne da bi se tega dejansko zavedali.«

Geografski balončki

»Toskanska pokrajina je simbolna konstrukcija prostora, ki predstavlja lepo; je ideološka, zgodovinska pokrajina, katere podoba izvira še iz časa pred renesanso. Ta podeželska idila pa ima tudi svojo etično in politično vrednost,« je dejal Leone Contini. »Ponazorjeno mesto v okolici Prate v bistvu ni mesto, temveč neka suburbana, industrijska naselbina, v kateri so zrasli ti kitajski vrtovi. Niso torej Kitajci spremenili podobe rodovitne pokrajine, temveč so industrijski kompleksi za potrebe tekstilne industrije, tako imenovane pronto mode, torej industrije hitre mode, zrasli že v 70. letih in tja pritegnili poceni delovno silo. Res pa je veliko Kitajcev začelo gojiti svojo zelenjavo, česar prej ni bilo. Tako je prišlo do toskansko-kitajske krajine.« Vrtovi so sčasoma prerasli v manjše plantaže, Kitajci so hrano začeli nabavljati lokalno, med 7000 priseljenci se je razvila resna gospodarska dejavnost, ki pa ni neposredno ogrozila lokalne in državne prehrambne industrije in kmetijstva.

Vseeno je vse to prineslo veliko konfliktov. »Dejstvo je, da se težave niso začele s prihodom Kitajcev, temveč so raziskovalci že prej proučevali nove industrijske pojave v krajini; po prihodu novih emigrantov je bilo le zgolj več polemik. Svoje interese so imeli aktivisti, okoljevarstveniki pa tudi določene politične stranke. Tudi v drugih predelih Italije, recimo v okolici Firenc, so rasle takšne emigrantske skupnosti, geografski balončki, ki so kot nekakšen tujek spreminjali pokrajino. Zrasle so plantaže riža, bambusa, hibiskusa, kavčuka. Najbolj ambiciozni Kitajci so uvedli celo nov način produkcije, proizvodnje. So celo primeri, ko so se italijanski kmetovalci povezali s Kitajci in zanje gojijo riž, ki je tanjši in je hitreje kuhan, in tako so zadovoljni eni in drugi,« pripoveduje Contini.

Živi vrt

Konstrukcije v galeriji ponazarjajo vrtove, tople grede, v katerih zdaj rasejo sadike za lečo in buče (Kitajci so rastlinam dali svoja imena in s tem pripomogli k raznolikosti že tako značilnih različnih poimenovanj za določene rastline v Italiji), in s tem po besedah kustosa demonstrirajo le nekatere elemente te predelane toskansko-kitajske pokrajine, recimo riževo polje, bambusovo polje, »kitajske buče, ki ogrožajo«.

Pri tem se je izpostavilo tudi dejstvo, da konstruirane krajine lahko služijo kot politična propaganda. Leone Contini spomni na blagovno znamko riža iz časa fašizma, prek katere je takratna italijanska oblast širila svojo propagando v času kolonializma Etiopije; Italijani so celo gojili bombaž na območjih, kjer ni uspeval, samo da so izkazovali svojo kolonialno moč. »Hrana je postala propagandno sredstvo fašističnega režima in tako je na neki način še danes. Eden od aktivistov, danes član stranke Giorgie Meloni, se je že leta 2009 pritoževal nad kitajskimi kmetijami ter leta 2015 z določenimi aktivisti, novinarji in kamerami izvedel dobesedno vdor v njihov prostor. To je bil moment, ko se je ustvarila naracija. Zdaj smo leta 2022 in ta slika, podoba motečega virusa, je še vedno prisotna. Zgodba o Kitajcih, ki onesnažujejo in kontaminirajo idilično Toskano, vsake toliko zakroži po različnih medijih, sploh ena od revij zelo sistematično zbira nove in nove 'dokaze'. Vse to pa zgolj ohranja in zaganja sovražni govor,« je še povedal kulturni antropolog Contini.