V Moderni galeriji v Ljubljani so leta 2006 postavili razstavo Franc Ferjan (1885–1964). Fotograf zasebne in socialne resničnosti. Tako je javnost praktično sploh prvič slišala za tega amaterskega fotografa, ki pa se je, kar se je izkazalo nedavno, ko je galerija pridobila obsežen korpus njegovih stereofotografij iz zasebne zbirke (več kot 1700 črno-belih in barvnih stereodiapozitivov ter stereonegativov, nastalih med letoma 1918 in 1945), očitno zelo poglobljeno ukvarjal tudi s stereofotografijo. O tem priča nova aktualna razstava Arzenal spominov ali intimna pokrajina? Franc Ferjan in stereofotografija, ki avtorja tudi dokončno mapira na zemljevid zgodovine slovenske fotografije.

»To nedavno pridobljeno gradivo je hranil restavrator na Gorenjskem, ki ga je te vrste fotografija zanimala, pridobil pa ga je že pred leti od fotografove družine. Že ob pripravi prve razstave smo vedeli zanj, a nekako nismo mogli vzpostaviti stika, do nedavna, ko nam je to gradivo predal v nadaljnjo hrambo,« je povedala kustosinja prve in druge razstave Lara Štrumej.

Empirist, ki je bil tudi estet

Franc Ferjan se je rodil v obrtniški družini v Ljubljani, s fotografijo se je spoznal, ko je študiral matematiko in fiziko na Dunaju (1904–1909). Le nekaj let je potem deloval kot srednješolski profesor v Gorici, a je moral ta poklic opustiti še pred svojim tridesetim letom zaradi naglušnosti, ki se je začela že na fronti, v poznejših letih pa se je iztekla v gluhoto. Verjetno ravno zaradi te socialne ovire nikoli ni stopil na pot, da bi se kot fotograf umetniško javno uveljavil. Bil je praktično nepoznan, v zborniku Slovenska fotografija leta 1935 je bila sicer objavljena njegova fotografija, do prve razstave leta 2006 pa je ostal praktično nepoznan.

Fotograf Ferjan je očitno zelo dobro poznal trende v takratni moderni fotografiji, pa tudi tradicijo zahodnoevropskega slikarstva, kar se kaže v njegovih barvnih stereodiapozitivih tihožitij – cvetja, sadja, zelenjave, steklenih in drugih predmetov, ki jih je ustvaril med vojno, ko fotografiranje na prostem ni bilo dovoljeno, kot tudi skozi njegove oljne slike in kopije slik del zahodnoevropskih, flamskih slikarjev iz 17. stoletja. Vendarle pa je vztrajal na poti nekakšnega samohodca. »Zanj, ki je bil po duhu racionalist in empirist, po naravi pa estet, je bila optično natančna in resničnosti zvesta odslikava dejansko ves čas najpomembnejši kriterij – tako pri spontanih posnetkih prizorov na ulicah, bežnih trenutkih v naravi kot tudi skozi portrete, tihožitja,« meni kustosinja. Da je bil tehnično nadarjen, pričajo med drugim skice, po katerih naj bi sam izdelal stereoaparat, stereofotoaparat in stereoskop.

Svoj arhiv je zelo sistematično urejal, vsi stereodiapozitivi so oštevilčeni, tako črno-beli kot barvni, v zvezku pa je posebej vodil seznam barvnih posnetkov – natančno je popisal motiv, datum nastanka posnetka, pa tudi tehnične okoliščine. Z raznimi oznakami je nato kategoriziral, ali je izdelek dober ali ne. »Prav gotovo je obstajal tudi zvezek s seznamom črno-belih diapozitivov, žal pa nam ni znano, kje bi lahko bil. Tako bi potem natančno vedeli lokacije, kje in kdaj so posnetki vseh teh rek, potokov in kanjonov nastali. Sodeč po pokrajini je fotografiral po Sloveniji, nočni posnetki so celo samo iz Ljubljane, kar pa zadeva ulične prizore, gre tudi za dalmatinske kraje, kjer so očitno dopustovali z družino. Nekateri kraji so povsem prepoznavni, denimo Škofja Loka in zimski prizori iz ljubljanskega Tivolija.«

Igra svetlobe na vodi

Eno od novih spoznanj o Ferjanu je, da se je izjemno veliko posvečal vodi – odsevom na gladini, valovom, brzicam, slapovom.Voda je v navezavi na njegov izjemno pretanjen občutek za svetlobo, ki ga je razvil že v fotografskih portretih (videnih na njegovi prvi razstavi), postala »čista manifestacije svetlobe; sploh izjemne so zimske pokrajine, kjer gre svetloba v skrajnosti. Tu je toliko nekega razkošja svetlobe!«

Po besedah kustosinje je avtor vedno težil k jasni, »realistični« upodobitvi izkustvenega sveta, torej k tako imenovani čisti fotografiji. Vendar očitno stereofotografija ni povsem zadovoljila njegovih intenc – kadar je na stereonegativu prepoznal podobo posebnega pomena, jo je poustvaril v klasični fotografiji večjega formata. To je bil v fotografiji čas, ko je bil v trendu piktorializem, s katerim so si fotografi prizadevali fotografijo umestiti v umetniško formo in so se torej iskali atmosferski učinki, ne pa ostre in optično natančne odslikave. Če ta tehnika drugih fotografov ni toliko privlačila, ji je Ferjan ostal zvest do konca. Razstava bo na ogled do 22. januarja.