Cvetje skozi zgodovino ni bilo zgolj dekoracija, s katero so se ženske smele ukvarjati. Umetnice 19. stoletja, ki niso imele vstopa na slikarske akademije, so bile prisiljene svoje darove razvijati znotraj domačih zidov in ob dobri volji svojih mož. Rože so bile v očeh patriarhata sinonim podložne ženske – delikatne, lepe, postavljene v urejen, zaseben prostor. Takrat je veljalo, da ženske v sebi nimajo sposobnosti imaginacije za ustvarjanje višje umetniške lepote. Motivika rož po drugi strani ni porajala večjih pomislekov. Še več, bila je zaželena, saj naj bi ženskam pomagala pri razvijanju njihovega čuta za estetiko v okolju domače zaplate. Druge motivike poleg raznih tihožitij ženske niso mogle zares izpopolnjevati. Moškim glavam je bilo nepojmljivo, da bi se njihove žene sklanjale nad človeškim telesom in študirale anatomijo, kot so to počeli na akademijah. Ženske so se zato morale znajti.
