Nikolaj Beer se je rodil v letu, ko se je končala vojna, otroštvo je preživel v Prekmurju, nato pa ga je veselje do risanja pripeljalo v Ljubljano, kjer je po končani šoli za oblikovanje diplomiral na likovni akademiji. A zasidral se je na Spodnjih Izlakah, kamor ga je privabila slikarska kolonija, zadržala pa ljubezen. Odtlej se posveča slikanju krajin in figuraliki. Letošnjo nagrado Prešernovega sklada je prejel za tri razstave v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam v Celju, razstavo v galeriji Insula in za Izbrana dela 1986–2021 v Kranju.

Rodili ste se v Prekmurju, a v tistem delu, kjer ste bili sami izvrstni smučarji, na Goričkem, kajne?

(Smeh.) To pa res, mi smo bili prvaki, one iz Murske Sobote smo redno premagovali ko hudič! In pri nas je bilo tudi več snega in zelo mrzlo, tudi minus 30.

Goričko, slovenske vzhodne Alpe?

Točno tako.

In vendar ste velik del svojega slikarskega opusa, od olj do risb, posvetili zemlji, grudi, njivi. Dr. Lev Menaše to motiviko pripisuje tako imenovani pomurski šoli.

Mene zemlja res prevzame, od nekdaj me je in čedalje bolj, z njo sem povezan od rojstva. Doma, v Križevcih, smo imeli dva hektarja zemlje, pridelovali smo rž, pšenico, in to je bilo za družino veliko dela. Tudi otroci smo morali pomagati. Velikokrat mi je bilo odveč, hotel bi se potepati, igrati nogomet, a ta živost zemlje je ostala v meni vse do danes, slikam jo vse življenje. In zato me je tudi van Gogh, ko sem v 80. letih spoznal njegova dela, navdušil, a me na neki način ni presenetil – kot bi prišel domov.

Začeli pa ste gotovo z risanjem?

Da, že kot otrok sem nenehno risal, vse, kar sem videl, koline, na primer. Te so trajale tri dni in potem je bila veselica. Nekoč smo šli po zakolu v hišo na čaj, ko smo se vrnili, pa prašiča ni bilo nikjer. Mesar ni dokončal svojega dela, pa je revež odtaval in potem smo ga našli 300 metrov daleč.

Hm, to pa so bile podobe za malega risarja …

Ja, sprva me je bilo na kolinah vedno groza, potem pa se otrok na kmetih tega navadi. Že takrat sem risal tudi ljudi, pri mizi, dobro razpoložene. Tudi ko smo imeli mlačev in jih je prišlo veliko, pa ko sem šel po nedeljski maši s stricem v gostilno.

Te motive ste slikali tudi pozneje v olju, malo nas spomnijo na Gasparija.

Res je, a to je bila pogosta motivika, tudi moja, še preden sem spoznal njegovo delo, teh vtisov iz mladosti človek ne pozabi. No, v naši hiši je bila pošta, oče je bil vodja, imel je dva poštarja, in tudi njiju sem rad risal. Na pošti sem tudi vedno našel kak papir pa svinčnik. Tam sem listal Slovenskega poročevalca in TT, v katerem so bile risanke, podpisane z malimi tiskanimi črkami, in z njihovo pomočjo sem se naučil brati.

So vas te risanke, stripi napeljali na to, da ste pozneje tudi vi v nekakšnem modernističnem eksperimentu na svoje slike pisali citate, aforizme?

Morda res, kdaj pa kdaj sem si na sliko le zapisal kak opomnik, kaj bi moral še narediti, potem pa kakšnega nisem prekril z barvo, ampak sem ga kar pustil kot del slike. Tako sem začel na slikah zapisovati tudi ime revne vasi Kükeč v bližini Križevcev, pa so me vsi spraševali, kaj to pomeni, saj vasi niso poznali. Na koncu tudi sam nisem več dobro vedel, kaj vse Kükeč pomeni meni in kaj ta beseda še skriva »za vogalom«.

Od otroštva vam je bilo torej jasno, da je risanje vaša pot?

Da, meni je bilo jasno, mogoče drugim ne … (Smeh.) Imel sem srečo, da je v Ljubljani že študiral moj starejši brat, ki mi je povedal za srednjo šolo za umetno obrt v Križankah, ki so jo preoblikovali v šolo za oblikovanje. Tako sem prišel v Ljubljano in prvi dve leti živel z bratom. Po končani srednji šoli pa sem šel na akademijo za likovno umetnost.

In to pod mentorstvo Gabrijela Stupice.

Zame je bila to velika sreča, četudi so mnogi menili, da je »premočan«, da ga študenti preveč posnemajo. Jaz očitno nisem bil dovolj brihten, da bi mi to uspelo. (Smeh.) Me je pa podpiral, dober je bil do mene, včasih me je dolgo gledal, kaj in kako delam, ne da bi kaj rekel. V moji generaciji so bili še Zdenko Huzjan, Marjan Skumavc in Seka Tavčar, letnik je bil številčen, dvajset nas je bilo.

Živeti od umetnosti uspe le redkim, kajne? Vi niste šli nikoli v službo. Ste lahko živeli od slikarstva?

Ne. Sprva sem imel še nekaj denarja od družine, zaslužil sem malo, je imela pa vsaj žena službo. Nekaj časa, kakšno leto, sem delal pri Mikiju Mustru, on je bil tudi iz Prekmurja. Pomagal sem mu pri risanih filmih, ki jih je delal za televizijo, in pri reklamah. Na začetku je bilo zanimivo, on je naredil figuro, jaz pa sedem, osem različic, potem pa je seveda vse skupaj postalo zgolj rutina.

Vaše slikarstvo zaznamujeta dva motiva, krajina in figuralika.

Pravzaprav sem vedno počel oboje hkrati, v kakšnem obdobju sem delal več krajin, v drugem več portretov, a od vsega začetka izmenjaje oboje. Seveda pa se je moj pristop spreminjal. Ta zemlja je nekako zahtevala vedno več barve, tega ne moreš naslikati v akvarelu, z oljem si bližje zemlji, tej težki zemlji. Ta v Prekmurju ni takšna kot tista na Ravenskem, sipka, naša je glinasta, težka, tudi kamni so. Še zdaj čutim, kako je po njej hoditi bos. Bila je mastna, zato se dolgo ni posušila in jo je bilo težko sprati z nog.

Pa je niste nikoli prijeli v roke in iz nje česa zgnetli?

Sem, sem. To sicer ni bila čista glina, ampak mešanica, a tu in tam si našel kak kos, moder, rdeč, še posebno po dežju si jo lažje našel. Poskušal sem narediti kak obrazek, a mi je bilo postopoma vse bolj jasno, da sem slikar, ne kipar.

Ste kakšen obrazek ohranili?

Ne.

Je prestop iz slikarstva, kjer je posrednik svinčnik, čopič, v haptično občutenje materiala pri kiparjenju problem?

Meni to ni delalo težav, od nekdaj sem po slikah tudi packal, s prsti, pa z lopatico, ampak za kiparja nisem bil. Mogoče zato ne, ker me ni zanimal realizem, tudi njive niso le forma, so nekaj živega, spreminjajočega se. Velikokrat me kdo ob sliki kakšne njive vpraša: kaj je to, je morje? In v resnici je bila njiva kdaj videti kot valoveče morje. Poglejte, tam, pravkar delam sliko takega polja, ki si ga je zaželela neka gospa.

Ta slika je sončna. Kakšne druge so bolj mračne, bolj preteče morje.

Vsekakor se na njih čuti, kako se človek počuti. Zemlja je za človeka tudi trpljenje.

Naredili ste tudi veliko portretov. Eni so prav ekspresionistični, na primer duhovita Glava s čelado, ki je v resnici obvezana s povojem in namiguje na Rembrandtovega Moža z zlato čelado.

Tega človeka sem dejansko nekje videl in me je takoj imelo, da ga narišem. Kar nekaj ljudi sem skiciral in jih potem naslikal; tak je tudi primer tega možaka z obvezano glavo. Nekatere portretirance sem poznal, drugih ne. A je težje slikati znance kot neznance. Eden mi je rekel, da ni čisto tak kot na sliki.

(Smeh.) Nikoli nismo čisto takšni, kot nas vidijo drugi.

Tako je! A treba je vedeti, da kadar delaš portret, vedno slikaš tudi samega sebe, vedno si malo zraven. Včasih sem naredil tudi kakšnega po naročilu, predvsem otroke, a to je težko, otroka ni lahko naslikati, če nisi realistični slikar. Sem si pa kdaj koga izbral, ker je imel nekaj, kar me je nagovorilo.

Slikali ste tudi v cerkvi. Ste dovolj verni za tak podvig?

Veste, evangeličani niso zagrizeni, duhovniki se poročijo, mašo imajo le ob nedeljah, tako da sem tudi jaz ustrezal. Za slikanje v cerkvi v Moravskih Toplicah me je nagovoril nedavno umrli častni škof Geza Erniša, s katerim sva se poznala že od otroštva z nogometnega igrišča. Potem pa sem še jaz njega nagovoril, da je v Moravcih omogočil razmeroma resno slikarsko kolonijo, v kateri se zdaj srečujemo v njihovih prostorih. Še eno sliko pa sem naslikal za kapelico v Andrejcih. Za evangeličanski koledar že desetletja prispevam tudi likovno opremo.

S slikarsko kolonijo ste sicer že imeli dolgoletne izkušnje prav na Izlakah, tu pa tudi živite?

Za tole našo najstarejšo slovensko likovno kolonijo, ki jo je leta 1964 ustanovil tukajšnji slikar Tone Leskovšek, mi je povedal moj prijatelj Zdenko Huzjan. Takrat smo slikali v starem hotelu, ki ga je potem nadomestil novi, pa so tudi tega porušili, tako da so zdaj delovni prostori v Zagorju.

Kaj vam je pomenila kolonija, skupinsko delo ljudi, ko pa ste slikarji običajno introvertirani in večinoma za delo potrebujete samoto, ne pa pogledov drugih?

To je bila vedno zanimiva izkušnja, pridejo pa seveda tisti, ki jih navzočnost drugih ne moti; kogar moti pogled čez rame, ne pride. Dela, ki ga vsak umetnik podari koloniji, že kmalu tudi ni bilo več treba predati takoj, lahko si ga poslal čez nekaj mesecev, ko si ga v miru, na samem, končal doma. In četudi smo slikarji res bolj samotarski, ti dobra družba prija. Vedno je bilo tudi veliko tujcev, tako da smo dobili tudi malo vpogleda v njihove pristope, nekateri so tu našli nove motive, drugi pa ohranili svoje prejšnje. Jaz sem se nekoč, recimo, lotil slikanja debel. Zanimala me je skorja, ta tekstura, ki ni daleč od njiv. Drugič pa sem slikal ljudi.

Kje so vsa ta dela, ki jih koloniji prepustite avtorji? Tega se je moralo v teh desetletjih nabrati ogromno.

Res je, te slik je zelo veliko, hranijo jih v Delavskem domu v Zagorju, nekaj jih je tam tudi razstavljenih, med njimi so tudi zares dobre, tudi slika letošnjega prejemnika Prešernove nagrade Hermana Gvardjančiča, pa še drugih odličnih slikarjev. Nekaj slik visi tudi na občini. V svetu naše kolonije je nekaj časa sodelovala tudi moja žena, umetnostna zgodovinarka, ki sem jo pred desetletji spoznal prav na Izlakah in zato tu tudi ostal.

Kaj pa je ta vaš priimek, Beer, prekmurski pač ni, zveni kot nemški »medved«, piše pa se kot »pivo«. Ste medved, ki rad pije pivo?

(Smeh.) Ne vem, od kod nam to ime, smo celo skušali ugotoviti, pa nismo ničesar našli. Kdo ve, od kod se je vzel.