Ponarejanje umetnin je največkrat povezano z nelegalnim trgom umetnin, katerega del so tudi prekupčevanje z deli dvomljive kakovosti, cenovna nesorazmerja, nizke cene, dvomljiva dokumentacija in nakupi brez računov. Mark Rothko, Willem de Kooning, Jackson Pollock, Henri Matisse, Auguste Renoir, Amedeo Modigliani, Marc Chagall, Pablo Picasso, Johannes Vermeer, Paul Klee – to so umetniki, katerih dela so se skozi zgodovino redno ponarejala, ponaredki pa se pojavljajo tudi na slovenskem umetniškem trgu. Največkrat ponarejani slovenski umetnik je Janez Boljka, sledijo mu Zoran Mušič, Rihard Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen, Veno Pilon, France Slana in drugi.
Na vprašanje, ali so umetnine, ki jih imajo slovenska podjetja v svojih zbirkah, vse certificirane oziroma ali je mogoče dokazati, da ne gre za ponaredke, je Irena Čuk, direktorica NLB Zavoda za upravljanje kulturne dediščine Ljubljana, zagotovila, da je v njihovih zbirkah (torej stari umetniški zbirki NLB in novi NLB SEE ART), ki ju kurira dr. Meta Kordiš (in ne Aleksander Bassin, kot je bilo prvotno omenjeno), vse evidentirano in certificirano. Kustosinja likovne zbirke podjetja Riko Polona Lovšin pa je dodala, da vsako delo, predvsem kadar gre za delo avtorja starejših umetnostnih obdobij, ponudijo v presojo stroki, da še dodatno potrdi njegovo avtentičnost pa tudi pomen, ki ga ima. Nekoliko drugače je pri zbirki zavarovalnice Generali oziroma nekdanji zbirki Adriatica Slovenice. Specialistka za komuniciranje pri zavarovalnici Olga Pejović pravi: »Večina del iz zbirke ima certifikate, a vsa dela jih nimajo, saj sta bili na primer zbirka Keleia ali mapa grafik Božidarja Jakca odkupljeni v celoti, zato ni priložen certifikat za vsako delo posebej, temveč za celotno zbirko.« Se pa ta od leta 2013 zahteva za vsako odkupljeno delo.
Vpijoč ponaredek Mušiča
Za umetniško zbirko delniške družbe Autocommerce, ki je bila leta 2018 donirana Narodni galeriji, je dal pobudo takratni direktor Herman Rigelnik, ki se je za nasvete pri nakupih večkrat obrnil na likovnega kritika Braneta Koviča. Rigelnik je recimo oboževal Franca Kavčiča, in ko ga je zasledil na dražbi v dunajski avkcijski hiši Dorotheum, ga je o tem obvestil, sliko pa tudi nemudoma kupil. Se je pa v njihovi zbirki nekoč znašel tudi v nebo vpijoč ponaredek Zorana Mušiča, čeravno so menda iz Narodne galerije zagotovili, da gre za original. Ko so pozneje v Narodni galeriji zbirko razstavili in je izšel tudi katalog, ponaredek ni ostal neopažen. Ravno Kovič je bil tisti, ki je vodstvo opozoril na zdrs.
Kako se pravzaprav da prepoznati ponaredek? Kovič meni, da je treba imeti dolgo kilometrino ogledov razstav po vsem svetu, da pa so tudi pri slikanju razvidne določene značilnosti, podobno kot pri rokopisu oziroma pisavi. »Prepoznati se da določen slog, potezo čopiča, ali je avtentična ali pa se je nekdo mučil. Za ponarejeno Mušičevo sliko iz zbirke Autocommerca celo vem, kdo jo je naredil. Izdelala sta jo dva, ki sta med slikanjem potek svojega dela fotografsko beležila. Te fotografije so potem uničili, ampak jaz sem jih videl.«
Tik pred velikim škandalom smo bili tudi junija lani, ko so v Narodnem muzeju hoteli odpreti veliko razstavo slovitih slikarjev, med njimi Picassa, Cezanna, Henrija de Toulouse-Lautreca, Joana Mirója in drugih, skupaj je šlo za 160 umetniških del iz zasebne zbirke družine Boljkovac, ki pa so se izkazala kot ponaredki. Policija je vložila ovadbo na tožilstvo zaradi kršenja avtorskih pravic, kar pa je po mnenju Koviča nesmiselno: »Če nekdo nekaj napacka in potem zraven ponaredi podpis znanega avtorja, to z avtorskimi pravicami nima nobene zveze. Pri tem poskusu razstave in legalizacije oziroma legitimizacije ponaredkov gre za kaznivo dejanje poskusa goljufije in pomoči pri goljufiji.«
Izgovor, ki so ga za kriminaliste pripravili v Narodnem muzeju, je bil, da gre za dela s certifikatom. Ampak certifikati so bili samo za 37 eksponatov, pa še te so izdale neobstoječe inštitucije, podpisan je bil tudi »Enrico Aernesto Paier, Kunst Ekspert Zürich«. Kovič pravi: »Temu gospodu je v resnici ime Slobodan Gajić in švicarska policija ima zajeten dosje o njem, tam je zaradi izdaje lažnih certifikatov že tudi sedel v zaporu. Bojim se, da se ta zgodba ne bo kmalu razpletla, kajti tožilstvo je ovadbo vrnilo policiji, da jo dopolni. Lahko da bo vse potihnilo, kot je že velikokrat.«
Slike kot garant za posojilo
Poznana je tudi zgodba z zasebnim podjetnikom Francem Riemerjem in ponaredkom španskega umetnika Diega Velázqueza, ko je za kredit zastavil sliko Nejeverni Tomaž, nato pa bil leta 2018 spoznan za krivega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti, za kar so mu izrekli kazen leto dni zapora. Šlo je za osem milijonov evrov posojila, ki ga je podjetnik neučinkovito investiral v rudnik bakra v Črni gori, ko posojila ni mogel vrniti, pa je hotela NLB sliko prodati in si povrniti kredit. »Poklicali so me, da si jo ogledam, bila je pod strogimi varnostnimi krepi, prinesla sta jo celo dva varnostnika v belih rokavičkah. Ampak takoj mi je bilo jasno, da na tisti sličici ni bilo niti V od Velázqueza. Domnevni umetnikov podpis je bil vpraskan v zgornjo polovico slike. Res je bila slika iz istega obdobja, ampak po slogu, motivu in koloritu niti slučajno umetnikova. Sam bi jo umestil v prostor severne Italije, Južne Tirolske, Avstrije ali Nemčije,« pravi Kovič, ki je bil v tem primeru kot priča klican tudi na sodišče.
NLB se je ravno tako zapletla pri sliki Oskarja Kokoschke, ki jo je k njim v garant za kredit prinesla neka gospa. »Razen tega, da je imela slika v zgornjem desnem kotu z velikimi črkami monogram OK, kot se je podpisoval slikar, ni bilo enega elementa, ki bi sploh spominjal na Kokoschko,« trdi Kovič. »Še najbolj je slika spominjala na dela A. R. Pencka, slikarja iz nemške skupine Neue Wilde, ki je v osemdesetih nastopila skupaj z italijansko avantgardo in francosko Figuration Libre.«
Ko ženska kredita ni mogla vrniti, je prišla na dan tudi resnica o ponaredku. Za goljufijo naj bi stal pokojni sodni cenilec Janez Mesesnel, ki naj bi bil poznan po tem, da je za finančno protiuslugo pisal ekspertize za umetniška dela. Prste naj bi imel zraven tudi v primeru, ko je Furs leta 2017 zaradi davčnega dolga galeristu Leonu Pogelšku zarubil Mitološko pokrajino Salvadorja Dalija in jo po izklicni ceni 41.000 evrov neuspešno prodajal na dražbi. Mesesnel je pred tem ocenil sliko na enako vrednost, kot je bil dolg galerista, in zelo hitro so se pojavili dvomi o njeni pristnosti. Tožilka je pozneje obtožnico umaknila, ker ni mogla zbrati ustreznih dokazov.
Izginula dela, vprašljivi odkupi
Umetnine v zbirkah so večinoma natančno evidentirane, nekatere tudi ne, vsekakor pa se za mnoge pogrešane umetnine ve, da so bile odtujene. »Slike slovenskih impresionistov so nekoč visele po kabinetih raznih tovarišev v skupščini in vladi, in ko so sestopili z mandatov, so te slike enostavno odnesli s sabo. Narodna galerija je zagnala projekt, da bi se to, kar je bilo posojeno političnim funkcionarjem in inštitucijam, vrnilo v zbirko, a ga ni uspela dokončati; nekaj se je vrnilo, preostalo pa je očitno poniknilo za vse večne čase,« je prepričan Brane Kovič.
Umetniška zbirka Bernardin, ki slovi predvsem po grafikah, je še ena od korporativnih zbirk, zastavil pa jo je pokojni Lojze Gostiša. »Ko sem v Moderni galeriji nadomeščal Jureta Mikuža, ki je bil na služenju vojaškega roka, sem operativno dokončal njegove priprave na razstavo Mateja Sternena. Potem pa je prišel Gostiša, ki je hotel za Bernardin vse slovenske aktivne ali že pokojne, a moderne grafike od Jakca naprej. Vzel je deset grafik, polovico jih je obdržal zase. S kolegico Melito Stele sva vse slike tehnično popisala, obstaja katalog. Pozneje, v času privatizacije, je iz Bernardina izginilo še več slik, razni lastniki so jih nosili domov, prodajali ali preprodajali. Do zdaj ni bilo nobenih sankcij.«
Vprašljiv je tudi zadnji nakup umetnin donedavnega direktorja RTV Slovenija Andreja Graha Whatmougha, ki je obogatil umetniško zbirko RTV na račun javnega denarja. Ljubljanski galeristi pravijo, da je zbiralec umetnin in da ni kupoval prvič, seveda pa tokrat ni kupoval s svojim denarjem. »Kaj točno je v tem naboru in s kakšnim namenom so bile umetnine kupljene, bo morala razčistiti nova uprava,« meni Kovič. Javni zavodi imajo sicer na voljo določena sredstva za tovrstne nakupe.
Pogosto precenjene zbirke
Slovenski umetniški trg se srečuje tudi s problemom precenjenih umetnin in posledično precenjenih vrednosti umetniških zbirk, torej tudi tistih, ki so jih zastavila podjetja. Famozno oglaševana zbirka je bila denimo zbirka Factor banke, ki jo je oblikoval Tomaž Brejc iz Galerije Equrna. Zbirko je leta 1995 zasnoval takratni direktor Fabio Škopac, ko je šlo podjetje v stečaj, pa je zbirka prešla v last DUTB. Brane Kovič: »Takratni direktor DUTB Imre Balogh je hotel zbirko prodati v celoti, celo na kakšni dražbi v tujini, kar pa je bilo preveč optimistično, kajti za slovenske umetnike od Celovca in Trsta naprej niso niti slišali oziroma ne obstajajo. Izjema je Zoran Mušič, ki pa ga imajo Italijani za Italijana, Francozi pa za Francoza.« Pozneje se je pojavila želja ali zahteva, da bi ta zbirka ostala v celoti in da bi jo podržavili, vmešalo se je ministrstvo za kulturo, zdaj naj bi bila deponirana nekje v Postojni.
Očitno je torej, da imajo vse zasebne korporativne zbirke na slovenskih tleh predvsem neko lokalno vrednost. Kot pravi Kovič, je bil mit o slovenskih impresionistih, na katere so te zbirke po navadi najbolj ponosne, vzpostavljen v času evforije privatizacije in podjetništva. »Nekateri so takrat zaslužili kar precej denarja in so hoteli biti tudi imenitni. In takrat so besno kupovali impresioniste, bili so pripravljeni drago plačati vsako krpico, v katero je Jakopič obrisal čopič. Slike so se prodajale tudi za takratnih 400.000 mark oziroma današnjih 200.000 evrov.« Potem so se stvari obrnile, pojavilo se je tudi nekaj ponaredkov, nekateri so ugotovili, da so bili oškodovani; ko so se začele te slike vračati na trg, jim je cena radikalno padla: če se je včasih neka slika lahko prodala za 200.000 evrov, jo je danes celo za 15.000 evrov nemogoče prodati.
