Italijan Michelangelo Pistoletto (1933) se je z umetnostjo začel ukvarjati v 60. letih v Torinu, v času bojevitih uporov zoper politični in družbeni establišment, ko so umetniki postavljali pod vprašaj tudi kulturni sistem. Njihove umetnosti se je prijela oznaka arte povera, revna umetnost, saj so uporabljali za umetnost tedaj nenavadne materiale in najdene predmete.

V naslednjih desetletjih se je Pistolettova umetnost ves čas spreminjala, različnim obdobjem, ki jih sam poimenuje generacije, pa je posvečena tudi razstava Četrta generacija v Cukrarni. Ta četrta generacija zajema 80. leta, temen čas, kot pravi avtor: »Četrta generacija je bilo mračno obdobje. Leta 1985, ko sem naredil serijo temnih skulptur in slik, je bil čas hladne vojne, atomske grožnje in bilo smo zelo depresivni, nismo videli luči na koncu predora. In zdaj smo v podobni situaciji, spet smo v temnem času, preti nam jedrska vojna. Zato so ta moja dela hkrati zgodovinska in sodobna. Arte de squallore, umetnost bede, to je programska definicija moje umetnosti.«

A Pistoletto ni zgolj temen. Na razstavi je tudi preprosta lesena konstrukcija, o kateri je na včerajšnjem ogledu za novinarje ta živahni, duhoviti gospod, luciden analitičen umetnik, povedal: »Naredil sem jo zato, da se lahko, medtem ko vam pojasnjujem svoje delo, nanjo naslonim.«

Gledalec je del slike

Prvo delo, ki ga zagledamo ob vstopu na razstavišče, sodi v prvo generacijo, to je avtoportret iz leta 1961, figura na črni oljni podlagi: »Na tej sliki sem odkril, da je to črno olje odsevna površina, da deluje kot ogledalo. Tako sem začel delati ogledalne slike, slikal sem na kovinska, ne steklena ogledala, gledalec pa je postal del umetniškega dela. Na avtoportretih so običajno samo avtorji, jaz pa nisem hotel biti sam!«

Tako torej stojimo skupaj z avtorjem pred ogledalno sliko, na kateri sta narisani dve figuri, a vidimo tudi njega, sebe in ljudi okoli nas, stojimo pred živo, gibljivo sliko, ki se nenehno spreminja. »Ne gre za to, da jaz nekaj pripovedujem gledalcu, ampak da slika nekaj pripoveduje gledalcu in meni, kje smo, kaj smo, kakšna sta prostor in čas okoli nas. Ogledalo je neskončnost prostora in časa, prostor postane fenomenološki. Če hočete iti v globino slike, pa se morate od nje oddaljiti,« pravi. In res, bolj ko korakamo stran, bolj se naš odsev pomika v globino podobe.

Postani drugačen

V drugi generaciji, pravi Pistoletto, je »postal sin samega sebe. Sebe sem učil, kako naj postanem drugi, tako kot to velja v umetnosti: sledi mojstru, a postani drugačen.« Postal je drugačen, in to prikazujejo »Minus objekti«, kjer je »vsak eksponat drugačen, kjer se vprašamo, kdo je avtor. To je skupinska razstava, le da je moja. (smeh) V vsakem delu sem drugačna oseba, drug moment samega sebe, nikoli isti, med posameznimi deli ni odnosov, ni moje blagovne znamke. Lahko sem kdorkoli, a to je pomembno, ker lahko tako izrazim nekaj singularnega, ki pa se ne ponovi, se ne navezuje na kontekst. Možgani in svet so polni neskončnih možnosti, a vsaka obstoječa stvar je ena možnost manj.«

Tretja generacija je kiparska, tu je skulptura Venera odpadkov, v kateri je Pistoletto boginjo ljubezni, lepote, plodnosti, blaginje, postavil ob kup odpadnih cunj, simbola našega časa: »Nenehno proizvajamo odpad, priča smo invaziji odpadkov, in Venera jih na neki način regenerira, da postanejo lepi.«

Razmerje z minulim pa vzpostavljajo tudi skulpture, sestavljene iz starih kipov z renesančnimi motivi, in novih, njegovih, ki jih postavlja v svojevrstne dialoge. »Normalnost preteklosti postane dinamika razlik.« x