Razstava Razširjeni vid, ki so jo v petek odprli v Cukrarni, na ogled ponuja dela dvajsetih slovenskih umetnic in umetnikov, ki so nastala v razponu zadnjih 50 let. Kakor pojasnjuje kustosinja Alenka Trebušak, se izbrana dela ne razlikujejo le po času nastanka, temveč tudi glede na medij in tematska izhodišča, skupen pa jim je zlasti zasuk k človeku ter njegovi senzibilnosti. »Zaznava je osnova naše interakcije z okoljem in nanjo je seveda usmerjeno tudi vsako umetniško delo. A tokratna postavitev se osredotoča na dvom, ki ga vzpostavljajo razstavljena dela – saj kot prostorsko-časovne situacije ponujajo različne vstopne točke v delo ter s tem tudi različne načine možnosti gledanja,« je še povedala.
Na ogled so slike, reliefi in fotografije, pa tudi videi, objekti, ambientalne postavitve ter interaktivne instalacije. »Ne gre za podobe, ki bi ponavljale svet okoli nas, marveč območje dejanskosti zrcalijo, preoblikujejo in sprevračajo po lastnih pravilih,« dodaja kustosinja, ki se je pri snovanju razstave med drugim navezala na znanstveno dognanje, da vida ni mogoče reducirati na čutno izkušnjo, ker je vizualno zaznavanje dejavnost, ki že vključuje tudi domišljijo oziroma postopek interpretacije, ki je odvisen od izkustev ter pričakovanj posameznika. Naslov razstave Razširjeni vid hkrati namiguje na dela, ki poleg vizualne razsežnosti vključujejo tudi zvočne in druge senzorne dražljaje, a tudi – kot pripominja Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane – na samo vsebino, ki se odmika od obravnave trenutnih družbenih aktualnosti, kolikor se usmerja predvsem na vprašanje o tem, kaj in kako gledamo.
Dialog raznovrstnosti
Ena izmed prednosti postavitve, umeščene v prvo ter drugo nadstropje Cukrarne, je nedvomno dejstvo, da ni omejena na en sam medij ali umetniško generacijo; razstava je v tem smislu tudi dokaj dinamična, obenem pa nanjo umeščena dela s svojo raznolikostjo vstopajo v svojevrsten dialog, ki dodatno širi kontekste, v katere se naseljujejo in jih naslavljajo. Prelomna ASCII video dela Vuka Ćosića s konca preteklega stoletja so tako postavljena nasproti ogromne risbe Galaksija, ki jo je leta 1976 s tušem ustvaril Nejč Slapar, v instalaciji Telo svetlobe Dušana Fišerja se opazovalčeva zaznava znajde na sila nevsakdanji preizkušnji, ki pa je čisto drugačna od tiste, ki jo na primer sproži minimalistična intervencija Kdo je tam? Nike Špan; kar nekaj je tudi del, ki jih je mogoče dovolj ustrezno doživeti zgolj ob neposrednem ogledu, kot so to slika Ksenije Čerče Nikoli in tudi takrat ne, svetlobne strukture Uršule Berlot ali zvočno-kinetični skulpturi Mete Grgurevič, a tudi rekonstrukcija prostorske postavitve Rdeče-modro-oblo Vinka Tuška, ki je bila postavljena leta 1970 v Moderni galeriji.
Poleg omenjenih je na razstavi vse do 26. maja mogoče videti tudi dela Marka Batiste, Beti Bricelj, Blažke Križan, DK, Sandija Červeka, Vadima Fiškina, Sanele Jahić, Ota Rimeleja in drugih.
