Njegove geometrijske strukture temeljijo na redu, variaciji in natančnem izračunu. Skice razkrivajo skoraj obsesivno discipliniran proces dela: posamezne kompozicije so večkrat preračunane in variirane, dokler ne dosežejo popolnega ravnotežja. Umetniški postopek je racionaliziran do skrajnosti, vendar prav v tej objektivizaciji tiči emancipatorni potencial neokonstruktivizma kot neoavantgardne umetnosti. Hrvacki namreč razkraja idejo umetnika-genija. Njegove slike delujejo skoraj programirano; lahko bi jih izvedel kdorkoli z dovolj tehničnega znanja. V času zagrebških Novih tendenc in programirane umetnosti je to pomenilo pomemben premik od avtonomne umetnine k demokratični ideji umetnosti kot univerzalnega vizualnega jezika.
Neokonstruktivizem je bil v Jugoslaviji posebej močan prav zato, ker je ustrezal protislovjem socialistične modernizacije. Po eni strani je država razvijala modernistični esteticizem in tehnokratski razvoj, po drugi pa je ideologija samoupravljanja zahtevala demokratizacijo kulture in odpravo razlike med elitno umetnostjo ter vsakdanjim življenjem. Hrvacki je v tem prostoru našel svojo pozicijo. Njegovi objekti odpravljajo mejo med sliko, dizajnom in arhitekturo, gledalca pa vključujejo kot aktivnega soustvarjalca pogleda.
Njegova umetnost ni bila kontrakulturna kot pri skupini OHO, zato je bila sprejemljiva tudi za uradni establišment. Toda kritika je vpisana v sam postopek. Hrvacki skozi red, mrežo in geometrijo razkraja tradicionalno predstavo o avtonomni umetnosti in individualnem avtorstvu. Hkrati njegova dela združujejo pragmatizem in ludizem: strogo racionalne strukture ostajajo igrive, vizualno privlačne in odprte eksperimentu.
Posebej zanimiva so figuralna dela iz sedemdesetih let, v katerih Hrvacki še raziskuje odnos med človekom, prostorom in krajino. Motivi cest, poti in oddaljenih horizontov danes delujejo skoraj kot podoba sveta, ki se je dokončno usmerjal v tehnokratski razvoj in neoliberalno logiko globalne ekonomije. Prav v teh delih se kaže napetost med emancipatornimi potenciali jugoslovanskega samoupravljanja in procesi modernizacije, ki so postopoma vodili v izgubo ideje družbene transformacije. Ceste, ki se izgubljajo v praznino, zato učinkujejo kot metafora sveta brez jasne alternative.
Zadnja dela po letu 2000 kažejo pomemben premik. Strogi sistemi se zmehčajo, barvna polja postanejo bolj odprta, v ospredje stopijo odnosi in optične napetosti. Geometrija ne deluje več kot model nove družbe, temveč predvsem kot subtilna estetska igra percepcije. Prav zato razstava učinkuje tudi melanholično: kot spomin na čas, ko se je zdelo, da lahko umetnost sodeluje pri organizaciji drugačnega sveta.