V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova se predstavlja s projektom Spomeniki, načrti in utopije, v katerem je obiskovalcem galerije pripravil maketi pokrajine, v katero po svoji presoji postavljajo kipe iz gradiva, ki jim ga je dal na voljo. Šele skozi to udeležbo obiskovalcev nastane razstava, ki jo lahko vsakdo razširi, pa tudi spremeni obstoječo postavitev.
Razstave Spomeniki, načrti in utopije ni brez obiskovalcev, oni jo napolnijo z vsebino in je v nenehnem nastajanju, v nenehnem spreminjanju. Ste torej pripravili prostor in ga prepustili naključnim avtorjem?
Spomenike in javne plastike običajno določajo elite, ekonomske, politične ali umetniške, sam pa sem skušal vse skupaj malo demokratizirati, pa tudi povabiti ljudi, odrasle in otroke k igri, k zabavi, k ustvarjanju svojega prostora, svoje utopije, ki jo vidimo tudi na slikah neuresničenih kiparskih zamisli, ki obkrožajo prostor. Obenem jih vabim tudi k majhnemu razmisleku o tem, kaj je bilo gibanje neuvrščenih, kakšne možnosti premisleka o drugačnem svetu je vsebovalo. Seveda ne govorim o obujanju tega gibanja, zdi pa se mi vredno razmisleka, da se je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja znalo razmišljati drugače od takratnega bipolarnega sveta; tudi Organizacija združenih narodov ne bi postala tako močna, če ne bi bilo neuvrščenih. Kljub zdrsom je vendarle šlo za gibanje za več enakosti, ekonomske, družbene in kulturne pravičnosti, pomemben element pa je bilo dejstvo, da so evropske države delale skupaj s »tretjim svetom«. Vse to je odločilno vplivalo tudi na tedanjo umetnost. Zdaj pa živimo v času, ko je tako skupno delovanje najtežje, družbe so globalno v težavah, razvite in manj razvite, Evropa gradi barikade in postaja trdnjava, širi se protimigrantska histerija …
Hkrati pa, ironično, Evropa ekonomsko nazaduje, ker ji primanjkuje delovne sile.
Točno tako, in edina evropska država, ki ji gre ekonomsko dobro, je tista, ki ima največ priseljencev, to pa je Španija. Družbeno in politično dogajanje, predvsem ameriško, se je v mojem delu odražalo desetletja, dolgo sem bil radikalno, eksplicitno političen. Zadnja leta, s selitvijo v Evropo, pa sem začel malo bolj verjeti v pot, na kateri politično sporočilo ni nujno direktno. Zdaj gledalca vabim k bolj estetskemu in razigranemu, bolj participativnemu odnosu do dela, katerega soavtor je. Ko sem bil mlajši, mi je šlo za argument, za boj, za opozarjanje na to, kar je narobe, zdaj pa nisem več prepričan, da je ta način še zanimiv in učinkovit, tako estetsko kot politično. Zdaj gre za vabilo in ne več toliko za podajanje političnih stališč ali zgodovinskih lekcij.
Toda ali se vam ne zdi, da se mladi danes spopadajo predvsem z dejstvom, da nič več ne učinkuje, ne radikalnost ne mehki prijemi, da valjar melje vse?
Imate prav, res je čuden trenutek, a verjamem, da imajo pozitivne stvari še vedno pozitivne učinke. Če vas povabim, da naredite skulpturo, je to metafora za vašo udeležbo v svetu. Če položite svojo skulpturico v model pokrajine, ste na neki način spremenili svet, naredili ste nekaj realnega. Nekaj ste postavili, prestavili. Seveda je to dejanje simbolično, vendar ima smisel, kar se morda lahko prevede v nekaj konkretnega, resničnega. Na primer v srbske demonstracije: mladi tam ne zahtevajo ne revolucije, ne nove vlade, niti izumljanja novega neoliberalnega modela, njihove zahteve niso politične v ožjem smislu, hočejo le družbo, ki bo delovala, ki bo očiščena korupcije. Njihovo sporočilo je: hočemo priložnost za naša življenja! In imajo vso pravico zahtevati prihodnost, ki bo boljša od sedanjosti.
Območje nekdanje Jugoslavije kar dobro poznate in ljubljanska razstava je del širšega projekta, kajne?
Res je. Na razstavi Neuvrščeni odmevi: darila in vračila, ki sem jo lani postavil v Muzeju sodobne umetnosti Črne gore s kustosinjo Natalijo Vujošević, sem poleg participativnega dela razstavil še umetniška dela gibanja neuvrščenih, nato pa mi je prišlo na misel, da bi lahko to temo na različne načine razvil na različnih koncih Balkana. V Ljubljani sem se tako odločil za predstavitev skic nerealiziranih predlogov kipov slovenskih kiparjev, se pravi nekakšne potencialnosti. Zdaj razmišljam tudi o širitvi zunaj Evrope, o Indoneziji, Egiptu … V tem je gotovo tudi neki politični vidik mojega dela, ne zanima me razstava v Berlinu ali Parizu, v tako imenovanih umetniških prestolnicah.
Ste med raziskavami jugoslovanskih kiparskih del opazili razlike, sorodnosti?
Kot zunanji opazovalec, ki ne ve veliko, kar je včasih lahko tudi prednost, bi lahko rekel, da je na kiparskem področju očitno vladala izvrstna tekmovalnost, tudi v smislu sever – jug. A če pogledamo velikanske abstraktne spomenike, ki so posejani po vsej bivši skupni državi, je treba predvsem reči, da so neverjetni! Od črnogorskih, ki sem jih najbolj preučeval, do tukajšnjih in premnogih drugih na območju nekdanje Jugoslavije. Ko sem začel razmišljati o projektu v Podgorici, sem najprej pomislil, da bi se ga lotil skozi optiko (ne)navzočnosti ženskih ustvarjalk, potem pa pridem v Črno goro in zagledam neverjeten spomenik padlim junakom v Lješanski nahiji, pa hotel Jugoslavija in druge zgradbe, ki jih je naredila ženska, arhitektka Svetlana Kana Radević! Kaj takega v zahodni Evropi ali v ZDA v tistem času ni bilo mogoče, naročila za takšne monumente so bila samo za moške! No, tudi žensko, ki je vozila ogromen tovornjak, sem prvič videl v Moskvi pred tridesetimi leti. (Smeh.) In seveda, tudi prve predsednice držav so bile iz neuvrščenih držav. To v ZDA žal še danes ni mogoče.
Ste se zato preselili v Berlin?
Moje umetniško delo v ZDA se je močno navezovalo na ameriško zgodovino, predvsem na zgodovino suženjstva, indijanskega genocida, na civilnodružbena gibanja in podobno. Toda v ZDA nikoli nismo imeli obravnave lastne zgodovine na nacionalni ravni, kar je povzročilo, da nimamo ne temeljite refleksije o zatiranih prvotnih prebivalcih, ne o priseljencih, od belcev do temnopoltih in Južnoameričanov, ne o tem, kaj pomeni biti državljan ZDA. Nemčija je zame nasprotje vsega tega, zato me je zanimalo, kako oni obravnavajo holokavst, kako sta se združili Vzhodna in Zahodna Nemčija, kako je nekdanja meja še vedno vrisana v Berlin, kako so nejudovski umetniki postavljali spomenike holokavstu. Mene so v ZDA v skladu z identitetno politiko pogosto kritizirali, da kot belec ne morem delati projektov o afroameriških in indijanskih emancipacijskih zahtevah. »Ti si belec, ne moreš govoriti o nas, ti ne veš!« Medtem ko so v Nemčiji judovske institucije vabile nejudovske umetnike k sodelovanju, kar je logično, oni so se morali soočiti z zločini, ne Judje, ti so jih še predobro poznali. V ZDA so tako problem belci, ki ne poznajo oziroma ne priznajo zgodovine genocida in rasizma, ne pa drugi; belce bi bilo treba ozavestiti. Najhuje pri vsem tem pa je, da Američani enostavno ne verjamejo več v sistem in v institucije. Zunaj sistema pa je kaj? Trump. Že drugič. Torej prvič ni bila pomota.
