Prvič se je na javni razstavi v Parku vojaške zgodovine v Pivki znašlo enajst bronastih skulptur iz obdobja NOB. Gre za »zloglasne« kipe, ki so jih spomladi iz protokolarnega parka Brdo in Poljč prestavili v Pivko, menda le za to, da bi jih restavrirali, nato pa vrnili na Brdo, ob čemer se je na noge dvignila strokovna javnost, ki v to zgodbo dvomi.
Prestavljanje kipov
Usoda teh kipov je bila že od začetka burna. Po tem ko so jih izvrstni slovenski kiparji, verjetno po naročilu Ivana Mačka – Matija, takoj po 2. svetovni vojni izdelali za Vilo Bled, so lahko v tamkajšnjem parku domovali le nekaj let. Vladajoča politična elita je zamenjala okus in umakniti so se morali tudi kipi. Osem kipov so nato iz Bleda odpeljali v park na Brdo, kjer so bili do nedavna (s še nekaj premiki znotraj parka). V novonastali zbirki se jim je pridružil Keržičev Kurirček iz Račjega otoka na Brdu, kip Lobode Napad, ki je bil na Brdu hranjen že prej, medtem ko Avgustinčičevev Tito izvorno ni bil narejen za Bled, ampak je stal pred današnjim Muzejem novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, ob prenovi muzeja v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja pa so ga premaknili v depo do leta 2001 ter nato pridružili zbirki na Brdu. Kiparska zbirka sicer obsega več deset spomenikov, posvečenih partizanskemu gibanju in proletariatu, ki so bili do sredine petdesetih let postavljeni po Sloveniji.
Kipi pa so očitno v novih časih postajali odveč tudi na Brdu, saj so jih tam lahko verjetno uzrli tudi diplomati iz tujine med obiskom Slovenije. Srečati v protokolarnem parku socrealistično podobo Tita, si Slovenija pač ne šteje (več) v ponos. Tako so torej kipi spomladi potihoma »izginili« iz Brda, in če se ob tem ne bi oglasili strokovnjaki, predvsem iz vrst umetnostnih zgodovinarjev in s področja likovne umetnosti, ki so za premik v Pivko izvedeli slučajno, javnost o tem morda ne bi bila seznanjena. Na ALUO so napisali tudi javno protestno pismo in ga naslovili na pristojne, a kot pravijo, pojasnil niso dobili. Skrbniku kiparske zbirke, Muzeju novejše zgodovine Slovenije, se je med drugim očitalo, da gre za »politično motivirano obračunavanje s preteklostjo in poskus brisanja spomina na NOB«. Obstaja pa tudi sum, menijo, da bodo kipi v Pivki ostali za stalno ter ne bodo deležni zgolj nujnih konservatorsko-restavratorske posegov, kar sicer trdijo skrbniki.
Okrogla miza in še
eno javno pismo
Pravzaprav je po mnenju umetnostne zgodovinarke dr. Beti Žerovc celoten proces premikanja in »restavriranja« omenjenih kipov poln nejasnosti. Razen Augustinčićevega Tita naj bi bili kipi večinoma v lasti javnega gospodarskega zavoda Brdo. »Kdo, zakaj in kdaj je za upravljanje s temi kipi pooblastil Muzej novejše zgodovine Slovenije? Govori se celo o prenosu lastništva kipov z JGZ Brdo na MNZS, a če je res tako, je treba to ustrezno pojasniti, saj si javni zavodi brez zadostnega razloga ne morejo lastnine kar poklanjati med sabo,« je prepričana dr. Beti Žerovc.
To sredo so na Filozofski fakulteti v Ljubljani organizirali celo okroglo mizo pod naslovom Od Brda do Pivke in nazaj: protest proti netransparentnemu in neodgovornemu ravnanju s kulturno dediščino. Takšno ravnanje s kulturno dediščino so poleg Beti Žerovc problematizirali še arhitekt dr. Miloš Kosec, konservatorska svetnica dr. Nika Leben in umetnostni zgodovinar dr. Gojko Zupan. Sestavili so še eno javno pismo, ki ga bodo pristojnim in javnosti poslali prihodnji teden, kjer bodo še posebej izpostavili, da je prenos kipov v Pivko potekal mimo ustaljenih praks in brez upoštevanja zakonodajnih pogojev. Od pristojnih bodo zahtevali podrobna pojasnila, vzpostavitev zakonitega stanja ter vrnitev kipov na Brdo.
Muzejski skrbniki zbirke kipov pa si očitno publicitete ne želijo preveč, četudi je razstavo urejenega depoja na prostem na Muzejsko noč 18. junija v pivškem parku na pot pospremil direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jože Dežman. Sam je spisal tudi digitalno zloženko, njegov prelet kipov iz zbirke pa lahko beremo tudi kot zagovor na aktualne očitke. Da je kustos trenutne parkovne postavitve kipov v Pivki arhitekt Ira Zorko, je treba za informacijo pobrskati kje drugje, razstave same pa na svojih spletnih straneh posebej ne oglašujeta ne muzej novejše zgodovine ne Park vojaške zgodovine v Pivki. Ali bodo kipi ostali »pozabljeni« v Pivki ali se bodo vrnili na Brdu, ali pa bo prihodnja oblast našla zanje novo primerno mesto, bo seveda pokazal čas.
