Razstava Hommage Robertu Rauschenbergu v časovnem razponu od leta 1964 do umetnikove smrti leta 2008 povzema ključne etape avtorjevega umetniškega razvoja. Razstava je hkrati poklon pred 70 leti ustanovljenemu ljubljanskemu Mednarodnemu grafičnemu bienalu, na katerem je Rauschenberg leta 1963 prejel veliko nagrado (grand prix), torej leto prej, preden je postal glavni nagrajenec 32. beneškega bienala.
Razstava vzorčno povzema glavne premene v Rauschenbergovem grafičnem opusu med letoma 1964 in 2008 tako z ikonografskega kot s tehničnega vidika, začenši z ikoničnim portretom Johna F. Kennedyja v litografski izvedbi, prek sitotiskov iz naslednjih desetletij in edine grafične mape v globokem tisku, ki jo je umetnik ustvaril leta 1978 v sodelovanju z ruskim pesnikom Andrejem Voznesenskim med bivanjem v Moskvi, do dveh del velikega formata iz serije Lotus v kombinaciji inkjeta z gravuro, realiziranih tik pred avtorjevo smrtjo. Francoski filozof Gilles Deleuze je na svojih predavanjih, ki jih je imel spomladi 1981 na Univerzi v Saint-Denisu (v knjižni izdaji so izšla šele oktobra 2023), Rauschenberga označil za zelo pomembnega ustvarjalca, ki je z vstopom v cono izbrisa postal zgled filozofove teoretske postavke klišeja in diagrama kot pogojev za nastanek novega slikarskega dejanja.
Neodadaizem v tehnikah kolaža
V 50. letih preteklega stoletja je v New Yorku med umetniškimi slogi močno prevladoval abstraktni ekspresionizem, ki se mu je Rauschenberg kot slikar in kipar odpovedal in se odločil za svojstveno različico neodadaizma v tehnikah kolaža in asemblaža, ki ju je povezal v seriji tako imenovanih combine paintings, svoji najpomembnejši in najbolj revolucionarni usmeritvi. Leta 1953 je prosil Williama De Kooninga, enega osrednjih predstavnikov abstraktnega ekspresionizma, naj mu podari eno svojih risb, in ko jo je dobil, jo je izbrisal ter jo podpisal in naslovil Erased De Kooning Drawing (Izbrisana De Kooningova risba). To delo je postalo svojevrsten manifest njegove neodadaistične poetike, ki je zaznamovala njegova naslednja dela, hibridne kompozicije iz naključno nabranih predmetov in tiskov, ki jih je lepil na platno ali druge nosilce, kot bi sestavljal nekakšne rebuse ali šifrirana sporočila. Zdi se, da nenehno menjuje vsebinske zastavke in ne pomaga gledalcu, da bi razumel njegovo delo, katerega percepcija ostaja subjektivna. V tem obdobju se je veliko ukvarjal z grafiko in fotografijo, reprodukcije in izrezke tekstov iz revij je lepil na platna, na risalni papir ali kovinske plošče. Zanimal ga je tudi sodobni ples, spoprijateljil se je s slovitim plesalcem in koreografom Merceom Cunninghamom in naredil več scenografij za predstave njegove skupine. Leta 1963 mu je Jewish Museum v New Yorku pripravil prvo pregledno razstavo, naslednje leto pa je legendarni galerist Leo Castelli poskrbel za njegovo uvrstitev na beneški bienale (kako je potekalo lobiranje, ki mu je nazadnje prineslo tudi veliko bienalsko nagrado, je podrobno opisano v Castellijevi biografiji izpod peresa Annie Cohen-Solal, ki je izšla oktobra 2009 pri pariški založbi Gallimard). Rauschenberg je s tem postal velika zvezda v mednarodni umetniški konstelaciji, njegove razstave so se vrstile po najuglednejših svetovnih muzejih in zasebnih galerijah, posledično pa so naraščale tudi cene njegovih del.
Grafika je po letu 1962, ko je nastala njegova prva litografija za ULAE (Universal Limited Art Editions) iz New Yorka, postala stalnica v njegovi umetniški praksi. Zaradi tej zvrsti inherentne reproduktibilnosti in širokega razpona potencialnih likovnih učinkov mu je predstavljala idealno osnovo za refleksijo o vlogi množičnih medijev v sodobnem svetu in ga povezala s poetikami, na katerih je temeljil tedaj uveljavljajoči se pop art. Pripomniti velja, da je odtlej v svoje kompozicije postopoma namesto fotografij iz časopisov in revij začel vključevati fotografije, ki jih je posnel sam, in z njimi zasnoval več projektov, od scenografije za predstavo skupine Trishe Brown Glacial Decoy (1979) do serij In + Out City Limits (1980–1981), Chinese Summerhall (1982–1983) in Photems (1981–1991).
Brisanje meja
Po 1992 je prešel k uporabi digitalnih fotografij v barvni tehniki z visoko resolucijo, kar mu je omogočilo tudi tiske na papir velikih formatov. V grafiki kot v drugih medijih je v svoji dolgi ustvarjalni karieri povezoval lastno imaginacijo z najdenimi predmeti in podobami iz bivanjskega okolja, kar je povzel v znameniti izjavi, da se njegovo delo nanaša tako na umetnost kot na življenje ter zato s svojim delovanjem poskuša zapolniti vrzel med njima.
Pozoren gledalec v Rauschenbergovih kolažnih kompozicijah dejansko odkriva številne reference na dogodke in osebnosti, ki so zaznamovale obdobja, v katerih so te umetnine nastajale, in to ne samo v ZDA, ampak tudi v številnih drugih deželah in okoljih, ki jih je umetnik obiskal. Prehajanje oziroma brisanje meja namreč ni bilo samo neločljiv sestavni del njegove umetniške prakse, bilo je tudi stalnica njegove življenjske izkušnje.
