Japonski umetnik Yoshio Nakajima je s svojimi performansi, happeningi in eksperimentalnimi vizualnimi praksami povezal japonsko avantgardo s svetovnimi neoavantgardnimi tokovi. Je med pionirji body arta in interdisciplinarnih dogodkov, s katerimi je širil in prepletal meje med umetnostjo, rituali ter javnim prostorom. Je neomajen vernik v umetnost, saj verjame, da ima ta možnost spreminjati posameznika. V svojih prvih performansih se je odzival zlasti na grožnje in katastrofe, kot so onesnaževanje okolja, stres zaradi potrošništva in uničujoči kapitalizem. Prvič je razstavljal pri 15 letih v Tokiu. Leta 1964 je šel študirat na Nizozemsko, nato pa ga je pot zanesla v več evropskih držav, preden se je končno ustalil na Švedskem. V svojih začetkih je močno črpal iz gibanj DADA, Fluxus in Gutai. V 70-letni karieri je sodeloval s številnimi umetniškimi gibanji in skupnostmi, kar prikazuje tudi razstava Umetnost je vedno naslednja možnost v Galeriji Vžigalica.
Yoshio je čuden tič
Retrospektivni prikaz umetnikove ustvarjalnosti kaže na neomajnega duha, ki se ga od samega začetka ni dalo natančno umestiti v že izdelane kolute poznanih sodobnoumetniških praks. Že na tiskovni konferenci minuli torek, preden so razstavo uradno odprli, so nas opozorili, da Yoshio Nakajima ne zna dobro angleško, da bo med vodstvom po razstavi najbrž kaj zapel ali izvedel kakšen performans. Na začetku kariere je rad uprizarjal happeninge, ki so nekakšne umetniške intervencije v javnosti. Kot pove William Marotti, avtor umetnikove monografije: »Yoshio je še kot srednješolec deloval v duhu najbolj izzivalnih, radikalnih performansov na Japonskem tistega časa – in izstopal celo med njimi.«
Umetnik je rad prisoten na svojih razstavah, kjer želi prostor napolniti s svojo energijo. Po prostorih Galerije Vžigalica je vsake toliko res odmevalo petje Japonca. Na neki točki se je znašel zunaj pred galerijo, splezal na tamkajšnji visoki stol in mizico ter bil v elementu svoje performativne persone, a so ga morali zaradi varnosti pozvati, naj stopi dol. Počasi se je pripravljal na otvoritev, na kateri sta z ženo in umetnico Chico Fukushima izvedla skupni performans.
Nakajima je performanse začel izvajati leta 1957. Zanj so postali skoraj vsakodnevna praksa, ki jo je izvajal v različnih kontekstih, brez scenarija in s cenenimi rekviziti. Običajno so trajali od pet do deset minut, dokler ni prišla policija in razgnala gledalcev. V delu razstave, posvečenem Japonski, je denimo na ogled edina znana dokumentarna fotografija performansa na tokijski železniški postaji Ochanomizu iz leta 1957, na kateri stoji Nakajima ob prihodu na postajo. Ravno v trenutku, ko je na postajo pripeljal vlak, je Nakajima skočil s perona na tire. Ljudje so bodisi kričali bodisi osuplo stali. Vlak je zapeljal na postajo, začel močno zavirati in se ustavil tik pred umetnikom. Občinstvo ni vedelo, da je Nakajima pred tem preveril, kje točno se vlak ustavi (še sreča za japonsko natančnost, na slovenskih železnicah bi ta ulični performans najbrž zahteval nekaj improvizacije).
Z zanosom šamana
Yoshio Nakajima je prispel v Evropo avgusta 1964 in se v začetku septembra preselil v Rotterdam, kjer se je vpisal na umetnostno akademijo (današnjo Willem de Kooning Academy). Leta 1965 je z nizozemskim umetnikom Robertom Jaspersom Grootveldom in nekaterimi drugimi udeleženci sodeloval na protestu v Goudi proti gradnji nakupovalnega središča na mestu nekdanje katoliške cerkve. Performans z dolgim naslovom Krakov vaški hepening na svežem zraku z rdečilom opoja prometne nesreče ni bil le poziv po ohranitvi cerkvene stavbe, temveč protest proti prometnemu onesnaževanju zraka in slabi varnosti v prometu, zlasti v mestnih središčih. Protest je imel format verske ceremonije, posvečene žrtvam v prometu, pri čemer so opozorili na vpliv komercializma in potrebo po boljši zasnovi mestnih središč. Policija je prišla po petnajstih minutah in aretirala organizatorje, tudi Nakajimo.
»Njegovi zreli performansi v primerjavi z zgodnjimi razkrivajo spremembo perspektive. Na začetku je izpostavljal grožnje, ki so prežemale Zemljo: prihajajočo katastrofo, onesnaževanje, stres zaradi potrošništva itd. V sodobnejših performansih pa poudarja predvsem zaščito Zemlje in človeškega življenja skozi vero v umetnost, in to z zanosom misijonarja ali šamana,« je o umetnikovem opusu zapisal kurator Martin Schibli. Razstava bo na ogled do 18. januarja.
